Zgodilo se je nekaj, kar se leta 2012 nikakor ne bi smelo zgoditi. Časopis Delo je v torek, 13. marca, v prilogi Književni listi na 17. strani natisnil nekakšno »francosko balado« pesnika Borisa A. Novaka z naslovom Raport o ščurku Boštjanu Marku Turku. Urednik Književnih listov Peter Kolšek in odgovorna urednica Dela Romana Dobnikar Šeruga sta z objavo Novakove »pesnitve« naredila podobno zavržno in etično ter moralno nesprejemljivo dejanje, kot so to počeli v nacističnem propagandnem časopisu Völkischer Beobachter. Tam so Jude primerjali s podganami, v Delu pa so našega kolumnista dr. Boštjana M. Turka označili za »najbolj smrdljivega in nadarjenega ščurka«.
Objava zavržne pisarije Borisa A. Novaka v Delu se je zgodila na isti dan, kot je bil v oddaji 24ur na POP TV razkrit udbovski dosje Mitje Meršola, zdaj poslanca Jankovićeve Pozitivne Slovenije, sicer pa dolgoletnega novinarja, dopisnika in urednika časopisne hiše Delo. Tistega Meršola, ki je leta 1998 v reklamni kampanji za Delo »hodil po robu« črne vdove, dve desetletji pred tem pa pod krinko dopisnika v Londonu z vohunjenjem za emigranti in pisanjem ovaduških poročil za Udbo, tudi o njihovih najbolj intimnih stvareh, zakoračil globoko čez rob. V kulturni redakciji britanskega BBC je bil zaposlen, da širi demokracijo za železno zaveso, a je v resnici služil tajni službi totalitarnega režima. Sprevrženo, da bolj ne bi moglo biti.
Meršol, ki je bil zadnjih petnajst let nekakšna maskota Dela, je o svoji sramotni preteklosti vseskozi molčal. V letih, ko je bil odgovorni urednik, kako sprevrženo, pa so tudi v Delu kar naprej podtikali udbovstvo pokojnemu Danilu Slivniku. Nekdanji urednik Maga je svojo izkušnjo z SDV in njenim uslužbencem Koradom Komparičem podrobno opisal v knjigi Potnikovo poročilo, ki je izšla leta 1999.
Slivnik v nasprotju z »uglednim novinarjem z metuljčkom« nikoli ni bil sodelavec Udbe, kar je kasneje dokazoval tudi s pravnomočno obsodilno sodbo Matjaža Vizjaka, ki je trdil, da so nekdanjega dopisnika Dela v Moskvo poslali kot vodjo jugoslovanske obveščevalne službe. Toliko gorja, kot so mu povzročili njegovi nekdanji kolegi, jim Slivnik ni mogel vrniti v dveh letih (2006–2007), ko se je vrnil na Delo. Na koncu pa so mu »Delovi rablji« uničili še Mag in se nato po njegovi tragični smrti v začetku tega leta še enkrat spozabili s ponatisom sramotilnega teksta o Slivniku na njihovi spletni strani, ki ga je pred nekaj leti sestavil Peter Kolšek.
Pri Delu so vedno mojstrsko obvladali boljševistično metodo obračanja tez. Tisti novinarji, ki so voljno sodelovali z SDV in vojaškim Kosom, so radi s prstom kazali na druge in jim podtikali udbovstvo. Čeprav so bili sami od ustanovitve naprej vseskozi politično instrumentalizirani: v bivšem režimu so kot glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, med tranzicijo pa v službi interesov Kučanovega klana pljuvali po tistih novinarjih, ki smo se temu uprli in nam sprevrženo očitali to, kar so sami bili – hlapci politike! Meršolovo uredniško politiko »upognjenih hrbtenic« sta nadaljevala Darijan Košir in Romana Dobnikar Šeruga.
Košir je bil za svoje početje na Delu že nagrajen s službo direktorja vladnega urada za komuniciranje v času vlade Boruta Pahorja, Dobnikar Šerugova pa je tako kot predsednik Delove uprave Jurij Giacomelli »kuhana in pečena« na sprejemih s sedanjim in nekdanjim predsednikom države – Danilom Türkom oziroma Milanom Kučanom. Vrhunec politične instrumentalizacije pa je Delo doseglo pred kratkim, ko je oddalo svoje poslovne prostore propadli stranki LDS, evropski poslanec Jelko Kacin pa si je ob tem za nameček prislužil še intervju.
Seveda Meršol najbrž ni edini novinar Dela, ki je vohunil za SDV ali KOS. Tega se v časopisni hiši zelo dobro zavedajo, zato zadnje čase podivjano napadajo Janševo vlado, ker si je drznila za Sovo in Arhiv Slovenije postaviti nova direktorja. Nekateri uslužbenci Sove, ki so v bivšem režimu zvesto služili SDV, danes z (dez)informacijami oskrbujejo novinarko Anuško Delić, pred leti pa so isti ljudje imeli na zvezi Dnevnikovega novinarja Roka Praprotnika. Udbovski arhivi so za Kučanovo nomenklaturo zaradi »kosmate« preteklosti njenih članov kot sveti gral. Zato takšni napori, da arhivski dokumenti, ki jim jih ni uspelo uničiti ob spremembi režima, ne bi prišli nikoli na plano.
Pivovarna Laško, lastnica Dela, je prejšnji teden napovedala nov razpis za prodajo »osrednjega slovenskega časopisa«. Pod Pahorjevo vlado ni bilo politične volje, da bi ta »propagandni stroj« prodali neki normalni tuji založniški hiši. Zaradi izgube kredibilnosti zadnja leta Delu strmo pada naklada, za časopis, ki v veliki meri živi na račun dobičkonosnih Slovenskih novic, pa ni bil pripravljen nihče plačati več kot piškavih 20 milijonov evrov.
S Kolškovimi »smrdljivimi ščurki« in udbovskimi dosjeji tipa Mitja Meršol bo Delo vredno še manj. Če ga bo sploh še kdo bil pripravljen kupiti.