Brexit ne pomeni konec Evrope, bo pa nedvomno pospešil reforme EU. Nič več ne bo tako, kot je bilo pred 24. junijem 2016, ko so volivci Združenega kraljestva na zgodovinskem referendumu izglasovali odhod otoške države iz EU. Resnici na ljubo, Velika Britanija je bila že do sedaj nekaj posebnega v veliki evropski družini in tudi po brexitu, ki se ne bo zgodil kar čez noč, ne bo povsem pretrgala popkovine s starim kontinentom. Popolnoma ni mogoče izključiti tudi ponovne pridružitve, seveda pod drugačnimi pogoji in v drugačno EU.
Britanski premier David Cameron je po porazu takoj napovedal odstop, kontroverzni šef evropske komisije Jean-Claude Juncker in neformalna vladarica EU nemška kanclerka Angela Merkel pa očitno še naprej ostajata na položaju, čeprav je njuna zasluga/krivda za izstop najbrž podobna, če ne celo večja od Cameronove. EU je zašla v slepo ulico in na številnih področjih postala sama sebi v namen. Poglejte samo to strašno birokracijo v Bruslju, od Evropskega parlamenta in Komisije do drugih institucij, pogosto odtujeno od realnosti.
V glavnem mestu Belgije niso samo džihadistična nebesa, tam je tudi raj za trume inkasantov – od predsednika Evropske komisije na vrhu pa vse do zadnjega asistenta pri evropskem poslancu. V imenu velikih evropskih idealov se je glavnem mestu Belgije zgodil pravi finančni razvrat. A ne samo to, eden od glavnih argumentov zagovornikov brexita je bil tudi povsem upravičen strah pred migrantsko invazijo in novimi terorističnimi napadi po evropskih prestolnicah.
Pandorina skrinjica, ki jo je v letu 2015 tako lahkomiselno odprla Merklova, je številnim Evropejcem nagnala strah v kosti. Biblični prizori eksodusa, dolgih kolon arabskih migrantov po poljih v okolici Brežic so mnogim Britancem ostali v podzavesti, na te epske fotografije pa so jih v kampanji spomnili tudi zagovorniki brexita.
Sporočilo odhajajočih je jasno – EU bo morala biti drugačna (boljša) ali pa je ne bo. Da bi prišlo do najbolj črnega scenarija, do razpada povezave, je malo verjetno. Koristi, ne samo ekonomske (skupnega trga, evroobmočja in schengna), pretehtajo številne slabosti odtujene evrobirokracije. V interesu Nemčije in Francije, ki sta srce EU, gotovo ni razpad povezave. Dokler bo tako, se ni bati kakega večjega konflikta, ki bi lahko na stari celini zanetil tretjo svetovno vojno. Bolj se je bati novih terorističnih napadov skrajnih islamistov, katerih končni cilj je iz Evrope narediti Evrabijo z vladavino šeriatskega prava.
Po svoje je tragično, da je brexit odnesel britanskega premierja Davida Camerona, ki se je med vsemi evropskimi voditelji zadnje čase najbolj zavzemal za reforme EU. Cameron se je s predvolilno obljubo referenduma sam ustrelil v koleno. Največji politični dobičkar je njegov konservativni rival, zelo popularni prejšnji župan Londona Boris Johnson, ki se je februarja presenetljivo postavil na stran zagovornikov odhoda Velike Britanije iz EU.
Johnson bo še to jesen po vsej verjetnosti na premierskem položaju nasledil Camerona. Njegov prvi odziv ne kaže na to, da se bo brexit končal po hitrem postopku. Dejal je, da ni razlogov za naglico glede uporabe 50. člena Lizbonske pogodbe. Kako bi odhod izpeljali, ni še čisto jasno, saj EU še ni dočakala česa podobnega. Novi britanski premier bo Bruselj uradno obvestil o izstopu in tako sprožil proces pogajanj. S tem bosta začeli teči dve leti, ko bi nehali veljati sporazumi med EU in Veliko Britanijo, a tudi to se lahko podaljša. Zanimiv je še en odtenek iz prve Johnsonove izjave po referendumski zmagi – opozoril je na pomembno vlogo liberalnih načel v Združenem kraljestvu, česar pa, kot vemo, zelo primanjkuje v Bruslju.
Kaj se bo dejansko na koncu izcimilo iz pogajanj med Brusljem in Londonom, še ni čisto jasno. Britanska stran bo imela za sabo referendumsko voljo ljudstva, to bo močno pogajalsko orožje. Na drugi strani ne smemo pozabiti na vedno večji vpliv držav članic višegrajske skupine, ki jih s podporniki brexita druži nasprotovanje brezglavi bruseljski politiki do migrantov. Nemška kanclerka se je kot najvplivnejša Evropejka po britanskem referendumu znašla v še hujšem primežu, s čimer se bodo gotovo zmanjšale možnosti za njeno vsiljevanje »multikulti« politike drugim državam članicam.
Če bodo jeseni nastale spremembe še na drugi strani Atlantika, da bo novi predsednik ZDA postal Donald Trump, ki je prejšnji teden takoj pozdravil referendumski izid na Otoku, se bodo stvari začele pospešeno spreminjati tudi na globalni ravni, kar ne bo nujno slabo. Volivci imajo vedno prav in lahko proces reform pospešijo z izvolitvijo politikov, ki ne obljubljano nadaljevanje statusa quo.
V Sloveniji na politika takega kova, kot sta Boris Johnson ali Donald Trump, ki bi potegnil voz iz blata, še čakamo.