Projekt nestalnega članstva je Golobova vlada hvaležno prevzela od janšistov, česar je bila najbolj vesela Tanja Fajon. Lobiranje po eksotičnih afriških in azijskih državah je prišlo kot naročeno; ne zgodi se pogosto, da se priložnost za diplomatski turizem ponudi sama od sebe. Ni nepomembno, da je Fajon, ki računa na komisarsko mesto v novi sestavi Evropske komisije, lobira-nje za varnostni svet izkoristila tudi za krepitev svoje osebne blagovne znamke.
Da si Tanja Fajon res želi postati komisarka, čivkajo že golobi v Bruslju. Za to je pripravljena izpusti-ti iz rok celo krmilo slovenske diplomacije. Gospe ministrice tudi ne zanima ozadje slovenske kandi-dature oziroma nestalnega članstva. Za boljše razumevanje pa vseeno ne moremo mimo dejstva, da so »očetje« naše kandidature Američani, ki so idejo prodali Janši oziroma Logarju. Brez Američa-nov, roko na srce, bi bili približno tako uspešni kot takrat, ko nas je povozil Azerbajdžan.
Kot bi poslušali Marjana Podobnika iz davne preteklosti. Toda takrat je šlo za notranjepolitično folkloro, iz kate-re smo se potihem norčevali, danes pa gre za zunanjepolitično vprašanje, ki je deležno daleč preveč pozornosti.
Drži pa, da smo imeli tokrat tudi veliko sreče, kajti proti tako kompromitirani protikandidatki, kot je Belorusija, je bila izvolitev lahka. V varnostnem svetu imata obe najvplivnejši članici, Združene države Amerike in Rusija, ne le pravico veta, pač pa vsaka tudi nekaj svojih protežirank med nestalnimi članicami. Tako kot je bila Slovenija od vsega začetka »ameriška«, je bila tudi Belorusija »ruska«. Vendar pa je vojna v Ukrajini Putinu sfižila načrte, zato je Slovenija na glasovanju v generalni skupščini pobrala precej več glasov, kot je bilo pričakovano.
Ne glede na dober, za nekatere celo presenetljiv rezultat ni razlogov, da bi iz izvolitve delali senzaci-jo. Da aktualna oblast iz muhe dela slona, je del njihovega političnega marketinga. Bolj pomenljivo je stalno poudarjanje, kako samostojna in neodvisna da bo slovenska država v varnostnem svetu. Da bo prav Slovenija tam presegala delitve in gradila mostove med poli svetovne politike.
Kot bi poslu-šali Marjana Podobnika iz davne preteklosti. Toda takrat je šlo za notranjepolitično folkloro, iz kate-re smo se potihem norčevali, danes pa gre za zunanjepolitično vprašanje, ki je deležno daleč preveč pozornosti. Kot da bi bilo politični vrhuški nerodno, ker je za tanko zaveso moč videti obrise strička Sama.
Modri voditelji, ki pa jih pri nas žal že dolgo nimamo, bi umirili žogico in pustili varnostni svet pri miru. Slovencev zunanja politika in mednarodni odnosi pretirano ne zanimajo. Seveda ključni nosilci oblasti dobro vedo, kako je s članstvom v tem svetu in koliko manevrskega prostora bo imela Slove-nija prihodnji dve leti. Zato bi bilo bolj oportuno, če pri ljudeh ne bi vzbujali lažnih pričakovanj o veličini in pomembnosti Slovenije. Ker to enostavno ne drži.
Toda karavana hvalisanja in blebetanja gre dalje. Poslušajte tole. »Seveda smo članica EU in zveze Nato, v varnostnem svetu pa vseeno zastopamo interese celotnega človeštva, ki nas je izvolilo na to mesto«, je nedavno povedal Samuel Žbogar, ki se je zavihtel na mesto veleposlanika v varnostnem svetu, potem ko je uspešno izrinil do-sedanjega predstavnika Malovrha. Da zastopamo interese celotnega človeštva, je stavek na ravni predsednika osnovnošolskega krožka OZN.
Presenečenj pa še ni konec. Tudi predsednica republike Pirc Musar je v novoletnem intervjuju za Večer povedala nekaj modrosti, ki so na nivoju lepotnih izborov: »Biti v Varnostnem svetu OZN pomeni, da Slovenija tam ne sme biti glasnica politike EU, ampak predvsem zagovornica mednaro-dnega prava, mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic. Vem, da bo Slovenija skupaj še z devetimi nestalnimi članicami odigrala ključno vlogo v varnostnem svetu.«
Človek preprosto obnemi. Ne samo da takšnega leporečja nihče ne bo jemal resno, v vsebinskem smislu so to popolnoma zgrešeni poudarki. Ob njih nas lahko upravičeno zaskrbi, koga bo Slovenija v VS pravzaprav zastopala? Formalno predstavljamo t. i. vzhodnoevropsko skupino. Kot članica EU bi verjetno morali skrbeti tudi za njene interese. Toda najprej in predvsem za lastne. Za slovenske nacionalne interese.
Te besedne zveze pa iz ust Žbogarja, Fajon in Pirc Musar ne boste slišali. Kot da ne obstajamo! Kot da je v ozadju še vedno tisti famozni SIP, Savezni sekretarijat za inostrane po-slove SFRJ, Slovenija pa nekakšna neuvrščena država, ki ponosno nadaljuje Titovo politiko neuvr-ščenosti. Od tod floskule o tem, da zastopamo »interese celotnega človeštva«, da bomo »gradili mostove« in da bomo zmanjševali napetosti v blokovski ureditvi sveta.
Ljudem je treba povedati, da so Mladiko prevzeli suverenisti, ki spreminjajo slovensko zunanjepoli-tično orientacijo iz proevropske in prozahodne v nekakšno reformirano neuvrščenost.
Nekdo je prespal zadnjih 35 let. Sipovci so ostali zamrznjeni v letu 1989, ko je v Beogradu potekalo zadnje vrhunsko srečanje gibanja neuvrščenih, in je Gadafi sredi konferenčnega kompleksa postavil svoj beduinski šotor. Kako lahko leta 2024 nekdo, ki ga plačujemo davkoplačevalci, govori takšne neumnosti? V času, ko je svet bolj razdeljen kot kdaj prej v zadnjih 35 letih, je govorjenje o neki »tretji poti« povsem deplasirano.
Ljudem je treba povedati, da so Mladiko prevzeli suverenisti, ki spreminjajo slovensko zunanjepoli-tično orientacijo iz proevropske in prozahodne v nekakšno reformirano neuvrščenost. Suverenizem, če ste pozabili, je ekskluzivna domena avtoritarnih držav, kakršni sta Rusija in Kitajska, v Evropi pa del politične agende skrajne desnice.
S tem ko bežimo iz evropskega in zahodnega gravitacijskega kroga, tvegamo, da nas posrka tista druga stran, ki ni tako naivna, da bi verjela v mostove, dialog in človekove pravice. Avtoritarci verjamejo samo v represijo, zatiranje in vojno.