Med cvetno in velikonočno nedeljo. S tradicijo je križ. Tudi manj globoko verni bi lahko na veliki petek pokazali nekaj spoštljivosti.
Za božjo voljo, kaj so spacali s to migrantsko krizo. Medtem ko smo se Evropejci v ogromni večini uprli lažnemu humanizmu, ta dobiva v zmedeni manjšini groteskne razsežnosti. Je pa smešno, kako dolgo so, denimo avstrijski kancler in drugi, potrebovali, da so spoznali, kar navadni ljudje vemo že pol leta, da če jih želijo, naj jih vozijo neposredno iz Grčije, še bolje, iz Turčije, ne pa da jih pustijo trpeti v mrazu in dežju, da imajo potem snemalci in zmedeni medijski ljudje hrano za svoje topovsko jamranje. Zdaj je zmeda že na kulinaričnem polju.
Po Nemčiji, sliši se že, da tudi pri nas, želijo iz menz in šolskih kuhinj pregnati svinjsko meso. Da ne bi »žalili« verskih čustev. Me prav zanima, kako bo štiri petine Slovencev použilo svojo šunko v nedeljo zjutraj. S slabo vestjo?
Kmalu bo veliki petek. V mojem spominu je bil vedno turoben dan. Taki smo pač ljudje. Za cvetno nedeljo se danes, kjer stanujem, vedno prvič oglasi kukavica. V mojem otroštvu je bila cvetna nedelja vedno rosno lepa, velikonočna nedelja pa še bolj sončna, dan, ko smo smeli prvič sezuti čevlje in igrati nogomet bosi. Da je za veliko noč padala sodra in so se vlačile megle, preprosto pozabiš. Za veliki petek se ni spodobilo hoditi na obisk, ne kričati, kaj šele da bi jedel meso, čeprav so velikonočne dobrote že čakale v shrambi ali pod tramom obešene na podstrešju. Smo v finalu postnega časa, v postnem tednu. Ko sem bil že odrasel in na radiu bral poročila, sem dobil svoje prvo Sveto pismo. Dal mi ga je veliki um, pokojni dr. Stanko Ojnik. Povabil sem ga na večerjo. Ni bilo na veliki petek, bilo pa je v postnem času. Ker je komunistično okolje radia pustilo pečat tudi na meni, sem skuhal nekaj mesnega. Doktor Ojnik, ta široki duh, je veselo obedoval z nami, a je pojedel le omako, o mesu mi je diskretno namignil ... Rdečica zadrege me je zalila. Mea culpa. A lep spomin.
Tudi če nisi globoko veren – pri maši sem zaradi svojega vinskega viteškega stanu manj kot ducatkrat na leto, morda še pri žegnu in polnočnicah –, moraš preprosto pokazati nekaj pietete. Tako še nikdar nisem jedel mesa na veliki petek. Ni pa lahko. Greš mimo neštevilnih restavracij v mestu, beroč napise, ki vabijo na domač golaž, instant mehiško ali drugo eksotično hrano, kar je zdaj v modi in obupnega, instant okusa. Iz menz se vije vsakodneven vonj po prežgani čebuli golažev, pasuljev »s pol kranjske« ali kar že imajo, vse tja do obupnega »puranjega zrezka s praženim krompirjem«, kakor berem na s kredo popisani tabli na pročelju bližnje gostilne.
Zakaj naj bi se v petek odrekel mesu? Brez velike filozofije zato, kakor so nekoč rekli, »ker je tako«. Ker je bilo vedno tako. Ne glede na pritiskajoči vijak komunizma je v mojem otroštvu več ljudi hodilo v cerkev kot danes. Stara mama je vztrajala. In to ostane. Televizije ni bilo, pametnih telefonov seveda tudi ne. Bil je radio. Tuja postaja. Zvečer, ah, ja, seveda, bil je ja turoben dan, je odmeval Bach, oratorij in neka depresivna glasba, bi rekli današnji oboževalci oddaj Vsaka vas ima svoj glas. Na meso nisi niti pomislil. Tako je bilo. Preprosto. Tako. Ne v moji ne v drugih družinah v soseščini, ki prav tako niso bile ne vem kako globoko verne, je bilo tako. Strogo so pazili, da so veljale zapovedi in prepovedi.
Kot rečeno, to ostane. Tudi ta petek se kot velik ljubitelj mesa tega ne bom dotaknil. Sem torej globoko veren? Težko rečem. Spoštujem izročilo, tradicijo, krščanske korenine? Seveda. To imaš v sebi že kot otrok. Veš, kaj je odpovedovanje – kako je dišalo iz lonca po dobrotah, ki si si jih lahko privoščil malokrat na leto, pa se jih dva dneva nisi smel dotakniti –, in veš, kako svetlo zasije, ne le zaradi sonca, na velikonočno jutro praznična miza z dobrotami tvojega hrepenenja. Fascinanten spomin.
Seveda vem: danes smo prepričani, da smo »osvobojeni« cerkvenih dogem, da smo »pretrgali spone ujetništva tradicij«. Danes niti pomisliti ne bi mogli, da bi jim v petek prepovedali ples, zaprli diskoteke. Vsak lahko v petek zajtrkuje jajce s slanino in za malico poje »pol kranjske s pasuljem«. So drugi pametnejši? Sem jaz nerazsvetljen človek? Ne vem.
Naša vsakdanja hrana je bila in bo vedno ujeta med vrednote, tabuje, spoštovanje, dolžnosti in prepovedi. Tako je po vsem svetu. Zakaj torej ne mesa na veliki petek? Zakaj jemo na pepelnico ribe? Zakaj ne jemo psov? Hrana ima nebroj nenapisanih pravil, je osrednji del civilizacijskega razvoja. In nekatera nenapisana pravila so živa, druga bledijo, se spreminjajo, tretja ostajajo, so trdna. So odsev naše kulture. In zato je dobro, da se tega spomnimo, čeprav samo na veliki petek.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
