Absurd: šport ni zdrav. Trditev: šport redi. Večina navijačev bo po koncu prvenstva tehtala od dva do pet kilogramov več. Govor je seveda o pasivnem »miganju«.
Evropsko nogometno prvenstvo se bliža vrhuncu. Ne morem se mu upreti. Strastni ljubitelji imamo rdeče oči – so jih imeli tudi gledalci jubilejne proslave od buljenja v ekrane, ko so, ti ljubi Bog, kako brez pietete, četrtstoletno slovesnost na nacionalni televiziji uvedle bebave reklame(!) o tem, o čemer je govor v tem članku? Zmotno je kar zamahniti z roko, češ, to je šport za plebejce, množice, igralci so neizobraženi fizični delavci, roboti. To je imenitna, inteligentna igra. Ne pozna pa rezultata 50 : 35.
Starejši, zleknjeni v naslanjačih, grizljajo čips, slane palčke in podobno, se nacejajo s pivom, a radi bi »kikali«, kot se reče brcanju v Mariboru, pa ne morejo. Obraba, artroza, koleno škriplje, boli, v Sloveniji dolgo, ker imamo tako imenovane čakalne dobe. Mnogi segajo po prehrambnih dodatkih, po nekakšnih glukozaminih (»res pomaga«, vrešči reklama), in mečejo denar skozi okno. Samoprevara, placebo učinek, je del človekove narave, nekateri pa to izkoriščajo. Nobena žavba ne pride do sklepa, saj vse, če je sploh kaj koristnega v teh zvarkih, prej uniči želodec ali kožo. Ostane torej grizljanje. Zakaj se ne moremo upreti čipsu in na primer čokoladi, lešnikovim namazom? Krompirček je namreč zelo masten in poln škroba.
Ocvrt krompirček iz vrečke je krma za nagrajevalno središče v možganih, ki grizljajočemu daje občutek ugodja. Ko vrečko enkrat odpreš, ne moreš nehati. Mimogrede: tukaj je tudi malo znana marketinška zvijača, kajti hrskanje, ta zvok v ustih, pospešuje slo po več. Znanost je zdaj, tako je prepričana, odkrila vzrok, zakaj izgubimo nadzor nad seboj pri grizljanju.
Govor je o »hedonistični hiperfagiji«. Vsak pozna: sit si, pa kljub temu bašeš vase nove in nove kalorije. Meni se to dogaja na piknikih ali rojstnih dnevih s torto. Vrhunske slaščice sicer jem redko, namerno redko, kot smo jedli nekoč, le tu in tam, nekajkrat na leto, za praznike. Sladica je vedno na koncu pojedine. Sit si, a skoraj vedno po enem kosu torte prikimaš gostitelju, če ti ponudi še enega. Zakaj?
S tem fenomenom se prehranski kemiki že dolgo ubadajo. Zdi se njim, da so odkrili vzrok. Naša volja splahni, samoobvladovanje ni več mogoče, če je neki prehrambni izdelek sestavljen iz polovice ogljikovih hidratov (moke, ki je končno tudi sladkor ali vsebuje sladkor, škrob, kot je v krompirčku) in dobre tretjine maščobe (v torticah je to maslo itd.). Baje smemo govoriti o »formuli za uživanje«, od tod nebrzdano grizljanje. In to razmerje nas napravi za požeruhe, pardon, lepše izraženo, postanemo nenasitni uživalci.
Ne le s poskusi na ljudeh – tega sploh ni treba raziskovati, ker je splošno znano – tudi na živalih, denimo podganah, nam dokaj podobnih sesalcih, ugotavljajo nebrzdano požrešnost. Najprej so jih krmili z zmletim čipsom in nato s krmo, sestavljeno z različnimi razmerji med ogljikovimi hidrati in maščobo, torej osrednjima sestavnima deloma ocvrtega krompirčka iz vrečke. Razmerje 50 : 35 je sprožilo nenasitno lakoto. In prav to razmerje je v krompirčku. Mimogrede: ne le v krompirčku, ampak tudi v tortah. Presenetljivo je bilo, da so poskusne živali v neverjetno kratkem času požrle, tako kot mladi kinogledalci – petdeset odstotkov svoje potrebne energije, torej tretjino več kot po navadi. Opazovali so jim možgane s tomografi in ugotavljali možganske odzive, podobne omamnemu stanju.
Usodno razmerje 50 : 35. Živilsko-predelovalna industrija – čokolada! – to obvlada. Čips in drugo, temu podobno, je zato tako zapeljivo, ker vsebuje oboje: energijo in še nekaj za rezervo. Kombinacija maščobe in olgjikovih hidratov deluje kot mamilo.
Ko so raziskavo objavili, so se, kot se je nekoč Einstein o atomski bombi, vprašali, ali zdaj, ko je to znano, obstaja nevarnost, da bo to pograbila prehrambna industrija in na police dajala še več izdelkov 50 : 35 in še bolj zasužnjevala brezvoljne potrošnike. Potem so ugotovili, da si s tem ne gre beliti glave. Industrija ima marketinške oddelke, ki že zdavnaj poznajo to našo človeško slabost. Ve, da izgubimo nadzor pri jedi, če užijemo zelo kalorično zgoščeno hrano.
Zakaj je tako? Morda evolucijsko povzročeno ali izvira iz časov pomanjkanj zaradi vojn in ujm. Takrat je bilo smiselno najesti se do sitega in še malo za rezervo. Danes, ker je hrane v izobilju, dobesedno na dosegu roke, v hladilniku ali na klubski mizici (skodelica čipsa)pred televizorjem, je to za zdravje nevarno.
Ampak zakaj je usodno prav razmerje 50 odstotkov ogljikovih hidratov in 35 odstotkov maščobe? Trdnega odgovora (še) ni. Verjetno zato ne, ker se velik del ogljikovih hidratov zelo hitro med prebavo spremeni v grozdni sladkor, to je poglavitno »pogonsko gorivo« za možgane, ki potrebujejo nenehno velike količine sladkorja. Maščobo pa telo počasneje presnavlja in jo raje skladišči. – Torto bom! Moja najdražja imenitno peče. Iz najboljših sestavin. Zato je ne peljem več na kavico in tortico v slaščičarne. Zmrduje se ... Ah, poletje je, raje bom nekaj lahkega. Recept torej, zvečer pa polfinale. Ne morem se mu upreti. Nogometu.