Da jesti ni samo hranjenje in dobavljanje kalorij telesu, da lahko živi, ni nič novega. A da jesti – v družbi, posebej poudarjeno ali slovesno, in sploh fotografiranje jedi – postane del načina življenja, modno izraženo, življenjski slog in s tem sredstvo za samopotrjevanje in nastopaštvo, to pa je novo. Sodoben fenomen.
Kakor danes jemo, si dovolim reči, da je to nekakšna nova »pop kultura«. Tako menijo tudi avtorji Food reporta 2016. Okoli vsakodnevnega hranjenja nastaja nova kakovost, menjajo se tradicionalni* načini.
Če opazuješ razvoj zadnjega desetletja, je kultura prehranjevanja postala različna, diferencirana in hkrati kompleksna. Hrano in njeno pripravo so spet odkrili mladi, čeprav se še hranijo preprosto in monotono. Zanje je postala pomembna tema. Gre jim za kreativnost. To seveda izvira iz družbenega trenda: ljudje lahko povsod in kadarkoli jemo in ta »jesti« postaja religija. Privrženci različnih načinov prehranjevanja – od vegancev prek frutancev, vsejedcev itd. – svoj prav zagovarjajo tako čvrsto kot globoko verni svojo vero. Jesti – religiozna komponenta. Sicer je bilo vedno tako, da so način prehranjevanja precej določale vera in moralne, etične predstave določenega okolja. Cerkvi uhaja občestvo, a spiritualni način življenja za mizo prerašča v »lifestyle«. Značilen primer je veganstvo. Vsa družba je vpletena v njihove – včasih celo nasilne – razprave o vrednotah, od varovanja okolja do zaščite živali. Prekriva celo druge pomembne družbene teme.
Čutiti je spremembo, da ne jemo več samo hitro, hitreje, ampak tudi boljše, bolj izbrano. Pozna se kakovostni preskok. Ljudje pogosteje segajo po svežih sestavinah, sadju in zelenjavi; vse gre nekako v smeri lažje in sveže; zelenjavne alternative so že celo v receptih za hitro hrano. Zdi se tudi, da se še hitreje pomikamo v družbo izobilja in potrošniki vedno odločneje kažemo svojo moč na tržišču. Oblikujemo svojo prihodnost. Ni pa samo način, kako in kaj jemo, kako jedi pripravljamo, nekaj novega, temveč kako in koliko se pogovarjamo o jedi, o prehranjevanju; celo fotografiramo hrano na krožnikih, kar potrjuje, kako močan vpliv ima vsakdanje spreminjajoče se prehranjevanje. Pravila, norme padajo. Vse postaja individualno. Oblikujejo se občestva podobno mislečih. Obstoječa paradigma »hitro, poceni, več« se kruši. Najmočnejši vpliv na vse to ima, zdi se, zdravje. A zdrava jed mora biti tudi okusna in ne več kot nekoč, ko si stisnil zobe, češ to moram jesti, ker je zdravo, pa čeprav je bilo grenko, grde barve ... Očitno se naša družba noče več odpovedovati. Želi uživati brez slabe vesti.
To je en vidik. Zanimivo je opazovati drugega. Koliko ljudi danes še kuha doma, kako je to z mladino? Prepričan sem, da znajo mlade ženske danes kuhati enako slabo in poredko kot njihovi moški vrstniki. To potrjuje tudi vseevropska raziskava. Statistiki so zajeli 27.000 ljudi v starosti nad 15 let iz dvaindvajsetih držav. Hoteli so preveriti, koliko časa prebijejo v kuhinji za pripravo obrokov, kakšno je njihovo kuharsko znanje in s kakšnim odnosom, strastjo kuhajo.
Še vedno je velika razlika med ženskami in moškimi (anketa je zajela tiste, ki kuhajo). Ženske prebijejo v kuhinji 7,6 ure na teden, moški 5 ur. Moški imajo tudi manj kuharskega znanja. V Indiji porabijo veliko časa za kuhanje, kar 13,5 ure na teden, kar je skoraj dve uri dnevno. Najmanj časa, kar je zanimivo, kuhajo na teden Južni Korejci, in sicer manj kot štiri ure. Slovenci s povprečno dobrimi petimi urami kar krepko zaostajamo za Italijani, ki navajajo dobrih sedem ur, tako kot Francozi in Poljaki. Seveda prebiti čas za štedilnikom ne pove ničesar o kakovosti receptov.
Iz tega je mogoče povleči tudi sedanjo kulturo prehranjevanja. Stoletja so mame in babice prenašale znanje na hčere in vnukinje. Ta klasični red se je sesul, širi pa se scena sladokuscev.
Kdor sam kuha, živi bolj zdravo. O tem ni dvoma. Pred tremi leti so raziskali navade Švicarjev. Spremljali so 4400 ljudi. Tisti, ki so imeli nadpovprečno kuharsko znanje, so jedli več zelenjave in manj kupljenih, pripravljenih jedi. Moj primer malčka, ki ni imel rad brokolija, saj se mu je kar dvignilo ob pogledu nanj. Pozneje sem izvedel, da so v vrtcu na vodi skuhali brokoli, mehak kot žganci. Skuhal sem mu ga al dente, polil z rjavim maslom in posul s svežimi timijanovimi lističi. Ni mogel prehvaliti. Kako pomembno je mladim, najstnikom še posebej, približati kuharsko obrt!
Strastno in z veseljem pa dandanes kuha samo še četrtina odraslega prebivalstva, če gre verjeti statistikom. To, da se več kot 40 odstotkov Italijanov tako posveča kuhinji in kuhanju, je po mojem le delno res. V izjavah se radi repenčijo ...
* »Tradicija je vedno dajala občutek varnosti.« (J. Ratzinger: Uvod v krščanstvo, 2005)
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
