Vem, izraz ni mil ali primeren za ljudi. Ni pa daleč od resnice. O iskanju »protistrupa«. Stevia.
Stevia je leto in pol dovoljena v Evropski uniji in zanjo velja, da je naravni nadomestek za sladkor, a brez kalorij.
V supermarketih je poplava kalorično revnih izdelkov. Nekaj takega kot bio živeža. Pred nedavnim smo dobili v Sloveniji celo prvo pekarno »domačega« brezglutenskega kruha. Povpraševanje je menda veliko. Desetkrat tolikšno, kot je oseb s težavami zaradi glutena. Baje je bezglutenska moka zdrava tudi kar tako, saj jo oglašujejo zvezde, med njimi celo prvi teniški lopar sveta. No, v supermarketih boste našli že več kot sto prehrambnih izdelkov, »oslajenih« samo s stevio. Nič več aspartama, saharina in drugih sladil, ki jih že dolgo sumijo, da so rakotvorne kemikalije, ki navsezadnje celo redijo!
Na embalaži piše, da je v izdelku rastlinski ekstrakt stevie in ničesar drugega. Pogosto je zraven celo logotip z zelenim listom in dvanajstimi zvezdicami, najbolj razširjena označba v EU za bio, naravno snov, ki naj poudarja, da gre za čisto naravno snov. Tako rekoč majhen čudež. Ker se samo s stevio ne da speči peciva, praškasti snovi dodajajo marsikaj, da dobi volumen. Priznam, preizkusil sem jo. Po enem tednu se mi je uprlo. Okus je res bil sladek, vendar se mi je nenehno zdelo, da je »nekaj zraven«. Morda sem imel predsodke, ne vem. Vsekakor se mi je kava, sladkana s stevio, priskutila za zajtrk.
Če se poglobiš v obljube na embalaži, hitro ugotoviš zvijačo oziroma zavajanje. Sladilo iz rastline stevia rebaudiana, kakor se imenuje, je nesramno navaden industrijski izdelek daleč od narave. Na koncu dolgega in zapletenega postopka se vsuje v vrečke nekaj, česar ni v naravi.
Sladka prevara odstira mrzličen boj živilske industrije, ki išče nadomestek za sladkor. Nadomestek za to redko, z zlatom tehtano dobrino vse do sredine devetnajstega stoletja. Takrat so tukaj živeči ljudje, bodisi na vasi bodisi v mestu zaužili povprečno komaj dva kilograma sladkorja na leto. Danes najmanj trideset! Zato se borimo z zobno gnilobo, čezmerno težo in z njo povezanimi zdravstvenimi težavami, ki bodo bankrotirale zdravstveni sistem. Ljudski srd je zato uperjen v sladkor, kajti ljudstvo je medtem že spoznalo, da njegova prehrambna industrija sistematično meša sladkor v domala vse izdelke, da bi ljudje čim več jedli. Tega sladkega krmljenja naroda do zdaj sintetično pridobljena sladila niso mogla zaobrniti, ker se potrošnikom preprosto ne zdi okusno. Poleg tega, glede na zapisano v reviji Nature, saharin, aspartam in cukraloza vržejo črevesno floro iz ravnotežja; prav tiste bakterije, ki zaužito hrano temeljito izrabijo, se namnožijo, s čimer človek dobi ob enaki količini hrane in kalorij več energije v svoj organizem. In se redi. Umetna sladila redijo. Zmotno je, da pomagajo hujšati. Že pred leti sem opisal, da jih dodajajo živini za hitrejšo prirejo teže.
S tega vidika je bilo toliko večje upanje s stevio, ki so je bile polne vse oglaševalske brošure, »svetovalne« strani časnikov, revij in polni ekrani. Čudežna stevia. Celo firma Coca-Cola z njo že izdeluje osvežilni napitek. Ameriška koncern Cargill, ki s prehrambnimi dodatki obrača milijarde, investira vse več v bakterije kvasovke, potrebne za proizvodnjo sladila iz stevie.
Stevia je za oglaševalce – pa kako zveneče nazive si podeljujejo, v slogu kreativni direktor ... – prava odrešitev. Boljšega si ne bi mogli želeti. Kajti: indijansko pleme Guarani v današnjem Paragvaju in Braziliji si sladka življenje že stoletja. Rastlino imenujejo »medena zel«.
Botaniki so ji dali ime stevia rebaudiana. Raziskava je potrdila, da je po okusu tristokrat slajša od sladkorja, a nima niti ene kalorije. Toda tisto, česar industrija ne pove rada, je, kako iz rastline dobijo te ogljikozide: s pomočjo aluminijevega klorida in alkohola, razsoljevanja in kristaliziranja. Med temi drastičnimi postopki gotovo nastajajo nove kemične spojine, ki ostanejo in še niso znane. Nastane kemična brozga, ki ima vsaj pet odstotkov težko zaznavnih substanc, po okusu podobnih lakrici. In tako stevia ni več naravni izdelek, temveč prehrambni dodatek (E 960) za slajenje marmelad, čokolad, limonad in drugega. Po zakonu se je sme dodajati le v omejenih količinah. Preostalo je sladkor. Tako je lahko v osvežilni pijači največ tretjina stevie, drugo je sladkor, kot ga poznamo. Tako zvarjeni »stevijini« sokovi so še vedno kalorične bombe, a z grenkim priokusom. Prav tega poskušajo zdaj izlužiti s še bolj brutalnimi industrijskimi postopki. Pomagajo si z gensko spremenjenimi kvasovkami (podobnimi, kot je v dobrem starem pivu saccharomyces cerevisiae, ki kot stranski proizvod naravno proizvede alkohol). Genski material stevie spojijo s tistim iz kvasovk.
Je to še vedno naravni nadomestek za sladkor?
Zato priporočam posladek svoje stare mame. Vsa skrivnost je v tem – madonca, koliko slabih izvedb te slaščice sem jedel drugod in vi najbrž tudi – da so jajca res sveža in sneg stepaš ročno v bakrenem kotličku kot moja stara mama in sneg takoj obdelaš naprej. Rekla mi je tudi, da moraš angleški kremi dodati žličko škroba; če nastane pregosto, dodaš hladno smetano. K receptu za slaščico torej, ki je bila v moji mladosti pogosta za večji praznik. In ne bojte se holesterola. Reporter je o tem pisal že pred leti, no, pred tedni je prišlo že celo do nacionalnega radia ...
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
