Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

kozelj ronaldo Ekipa24.si

250 evrov kazni za Janeza, kar pa ne bo šlo iz ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Saša Veronik: Ideal skozi čas

Deli na:
Saša Veronik: Ideal skozi čas

Telesne mere so imele vedno velik pomen. Ne le na olimpijadi. Hrana in moda.

 

»O, ti se pa dobro držiš,« me poboža znančeva vljudnost. Tako je menil, poznavajoč moj EMŠO. Ob komplimentu (nikoli ne veš, ali ni porogljiv), kakršenkoli že pač je, se vedno malo zmedem, zato refleksno butnem »kruto« resnico, namesto zahvale s svetohlinsko zasukanimi očmi: »Nečimrnost me drži pokonci.«

Na novo beroč evharistične skrivnosti in modrosti, na skrivaj vendar zadovoljno ugotavljam, da zvečine ne jem zaradi lakote, ampak uživam, dojemam, se razvajam z jedjo, pa četudi je kos dišečega kruha (Cerkev bi porekla, da je to zbliževanje z Božjim darom, Bogom). Moto »šport je smrt, gibanje zdravo« mi pomaga premostiti človeško lenobo. Težko se je spraviti k lahnemu teku, redni, hitri hoji, jemanju v pesti kakšno utež ali raztezne trakove. Na koncu, ko je vse za teboj, te možgani nagradijo z udobjem.

Sem del norosti časa in rigoroznih zdravstvenih zapovedi, ki naganjajo k vitkosti? Hvala bogu, v ortoreksičnem štrudlju še nisem; upam, da nikdar ne bom (ortoreksija je že dolgo opredeljena kot duševna motnja, ki ni daleč od bolezni, pomeni pa pretirano razmišljanje o povezavi hrana in zdravje, vdajanje veganstvu, fetišiziranje biološko pridelane hrane, zavračanje mastnega, sladkega, alkoholnega, nenehno beganje od manj maščobe do vsakodnevnega tehtanja, shujševalne kure, izmenjava obskurnih receptov o čajih in napitkih itd.), ker uživam v hrani, ki jo pripravljam sam ali v redkih trenutkih použijem v vrhunskih restavracijah; redko zato, ker je dobro drago. Je pa ta svet tudi hecen, če ne bi bil vedno bolj nevarno zmešan. Je kaj novega pod soncem?

Vitki ljudje veljajo danes za atraktivne in zdrave. Tako je bilo že v antiki. Špartanci so debeluhe kaznovali in zaničevali. Tudi v srednjem veku družba ni bila prav nič bolj naklonjena požeruhom. A bili so tudi časi, ko je obilnost pomenila plodovitost, da, celo ideal lepote, vse povezano z močjo, oblastjo.

Velike, viseče prsi, debela stegna, okrogel trebuh in kraljevsko široka zadnjica: v kameni dobi, tako sklepamo, so bile izdatne obline lepotni ideal. Vsaj tako pričajo izkopanine skulptur časa, ko še ni bilo civilizacije. Dober primer je Venera iz Willendorfa iz mlajše kamene dobe. Kipec je nastal približno pred 25.000 leti. Velja za simbol plodnosti in očitno lepote tiste dobe. Našli so jih še več.

V antiki je bil ideal športno izklesano telo, telesni proporci znamenje lepote. Vitko telo, kot je silhueta peščene ure, je bilo znak ženskega zdravja in plodnosti in odsev časa: ljudje so živeli aktivno, športno življenje zvečine na prostem.

V srednjem veku nekaj časa prevladuje krhka, deška linija. Ženske so risali kot fantke brez poudarjenih oblin. Vidimo tanke roke in vitke noge in drobcene prsi. V poznem srednjem veku se deška figura spremeni toliko, da je trebušček bolj izbočen, oblika že bolj ženska.

V renesansi in baroku postane vse okroglo. V renesansi ostaja oblika telesa iz poznega srednjega veka še nekaj časa, vendar se začno spremembe, najbolj vidne v sredini telesa, okoli trebuha. Tako nato v šestnajstem stoletju postane trebušček podoben nosečnici. V baroku gre telesni ideal svojo pot k še večjim okroglinam. Čutnost, erotika, bogastvo in blaginja so upodobljene v telesnih oblinah. To dobo in njene ideale nam je zapustil v njeni enkratnosti na svojih slikah Peter Pavel Rubens. Ko jih občudujejo današnje množice v galerijah in muzejih, bi lahko številni laže premoščali kakšno svojo frustracijo. Samo naslikane oblečene dame tistega časa so kot modeli morale stiskati svoj životek v korzetih (steznikih), da so se ali so jih prikazovali v čim bolj ozkih oblinah.

V dvajsetem stoletju se človeštvo očitno ozave v celoti svojega telesa. Namenja mu čas, delo, pozornost. Z žensko emancipacijo (Coco Chanel jih je oblekla praktično, celo v hlače za delo v tovarnah, ko je zaradi strahotnih žrtev prve svetovne vojne primanjkovalo moških v težki industriji) okoli leta 1920 se ženske posvečajo svojim linijam. Moda zahteva vitkost, zato sledijo valovi prvih diet, nič kaj manj bebavih od današnjih (lepotni ideal je utelešen v Marlene Dietrich). Po drugi svetovni vojni, ko se je polegla prva lakota in se začne v Evropi na zahodu gospodarski čudež, postanejo obline in okrogline spet družbeno sprejemljive, moderne. Lepotni ideal predstavlja (današnje igralke bi zavijale z očmi) Marilyn Monroe. A ni dogo trajalo. Pojavi se kot sestradano bitje manekenka Twiggy. Nastopi nov modni trend. In še vedno traja. Ideal je vitkost na kvadrat. Tako telo je moderno in atraktivno (sic!). No, tako hudo le ni bilo, saj so veljale za idealno žensko telo mere – na »pravih« delih – 90-60-90. Dosegale so jih z dietami, aerobiko, fintesom in kaj vem s čim vse.

V 21. stoletju, v katerem živimo, gre kljub vse več (pre)debelih ljudi vse v še večjo vitkost. Manekenke so že na robu sestradanosti. Hollywoodske filmske veličine tekmujejo v hujšanju. Zdaj veljajo kot idealne mere 80-55-80. Do »popolnega telesa« si pomagajo s športom, dietnimi blaznostmi in – s plastično kirurgijo (sic!).

Prav počasi se uveljavlja spoznanje, da tako ne more iti več napej. Manekenkam ozaveščenih modnih hiš se ni treba mučiti do figure »kost in koža«, v reklamah že vidimo (skoraj) normalne ljudi, ženske linije. Kdo bi si mislil, a obstajajo že tudi ženske revije, ki so se odpovedale klasično suhih manekenk (models).

Ob modnih muhah svoje dobe ne more nihče ostati ravnodušen. Kam bo šel ta svet, se ne da predvideti. Trenutno je zmeda. Narašča ortoreksija, hkrati pa debelost. Je pa drugače kot nekoč: z obojim nihče ni več zadovoljen.

Namesto sklepa citat iz knjižice Anselma Grüna Obhajanje evharistije: »Kdor resno jemlje evharistijo, bo tudi obed gledal drugače ... Vsako obedovanje je konec koncev praznovanje božje ljubezni ... Dober okus kruha zaznamo šele, ko ga zavestno počasi žvečimo ... Jesti pomeni več, kot le utišati lakoto.«

RECEPT V TISKANI IZDAJI REPORTERJA