Izbruh panamske dokumentacije v svetovnih medijih je ena najboljših stvari, ki se je lahko zgodila, saj je to edini način, da države rekonstruirajo paralelno ekonomijo, ki poteka mimo vseh institucij pravne države. Tudi za Slovenijo panamska dokumentacija ni nepomembna. Sicer ni tako ključna, kot bi bila liechtensteinska, ki bi pojasnila genezo mreže pred nulto točko tranzicije, ali luksemburška in ciprska, s katero bi lahko rekonstruirali lastniško definicijo omrežja, toda podjetja, kot so Aktiva, igralnici Portorož in Nova Gorica, za katera obstaja utemeljen sum, da se sučejo okoli karibskih davčnih oaz, so dovolj pomembna za to državo, da bi si lahko obetali razkritje pomembnih mehanizmov.
Toda obstoj dokumentacije, kot je menda jasno, tudi ni zagotovilo, da si lahko obetamo razjasnitev nekaterih ključnih epizod slovenske tranzicije in poznejšega lastniškega plenjenja. Naj vam naštejem nekaj razlogov, zaradi katerih menim, da panamska dokumentacija zelo verjetno ne bo imela posledic.
Prvič, če želimo razumeti, kaj je v dokumentaciji, in postaviti kontekst roparski privatizaciji, je nujno, da se z njo ukvarjajo odlični analitiki. Anuška Delić pa je v najboljšem primeru povprečen analitik. Ta novinarka ni ne posebno pametna, niti njeno dosedanje delo ne kaže, da bi bila sposobna analizirati katerikoli bolj kompleksen finančni mehanizem. Ne gre za to, da za kaj takega ni usposobljena, ampak za to, da ta novinarka razen papagajskega navajanja dejstev enostavno nima dometa. Zakaj ravno Delićeva, če na opustošenem Delu še vedno pišejo nekajkrat bolj inteligentni in analitsko usposobljeni novinarji, ni jasno. Dati tako pomembno dokumentacijo v analitično obdelavo Delićevi je ravno tako smiselno, kot če bi iz povprečno razvitega konja poskusili narediti zvezdo Granda. Ne verjamete? Vprašajte jo, ali razume tako enostaven instrument, kot so eksotične opcije ali pa recimo swap posle, morda mehanizem železnega kondorja pri opcijskem hedganju. Še vedno ne verjamete? Potem preverite njene prve prispevke na temo finančne analitike in forenzike. Še več, preverite, kako je začela analizo panamske dokumentacije. Vsi razumemo, da bo zgodba epska in člankov mnogo, drugače tudi ne more biti. Ampak njen analitični začetek pojasni, kaj lahko pričakujemo.
Ne, ni se začelo z razkritjem kakega mehanizma pranja denarja ali izčrpavanja paradržavnih podjetij, začelo se je rumeno – z nič manj kot poskusom medijskega uboja upokojenega boksarja Zavca. Bodimo realni, Zavec je izvedel davčno optimizacijo in v tem ni nobene roparske pritikline, kaj šele tajkunske oziroma gospodarsko-kriminalne zgodbe. In pazite, nas v tej državi v resnici ne zanimajo panamski dokumenti z rumeno interpretacijo, kam so Zavec in podobni umaknili denar, nas že leta zanima denimo, kakšen mehanizem umikanja denarja (in s podporo koga) je uporabil pidovski oligarh Darko Horvat. To je naša zgodba. Zakaj? Če ne zato, ker narod ne more naprej brez zgodovine (četudi je ekonomsko-finančna), pa zato, da se policijo in sodstvo vpraša, zakaj so vse to dovolili in kaj nameravajo zdaj. To je tisto, kar vam želim povedati: tretjerazredna novinarka – tretjerazredna analiza.
Drugič in spet Delićeva. Lahko bi se sprijaznili z dejstvom, da ima celotno dokumentacijo v rokah rahlo topoumna oseba, pravzaprav oseba, ki ji manjka celotno znanje iz finančne analitike, če bi razumeli, da ima ta oseba vendarle dovolj integritete, da dejstva prikaže nepristransko in v celoti. Na žalost nekaj epizod priča o tem, da Delićevi integritete hudo primanjkuje. Te dni je povsod naokoli možno prebirati zgodbo o tem, kako je Delićeva (v glavni vlogi) prikrojila zgodbo o tem, da naj bi bivši direktor uprave NKBM Kovačič dobesedno prirejal orgije za svojo mrežo v »penthousu«, s čimer naj bi bilo dokazano, da je bila poslovna dejavnost te banke pod Kovačičem mešanica mafijske in koruptivne dejavnosti. Problem je nastal, ko se je izkazalo, da je vir nekredibilen, saj je, zdaj že dokazano, videl tisto, česar ni (skratka je haluciniral), hkrati pa se je razkrilo, da je bil njen vir del mreže, ki jo je sestavil njen partner Franci Zavrl. In Zavrl s svojimi off shore posli (primer Liechtensteina in Škrabca, primer Term Čatež, Rajka Janše in Luksemburga ter primer Mladine in Luksemburga) je zagotovilo, da je kontaminirana tudi Delićeva. Zakaj? Ravno zato, ker je primer Kovačič pokazal, da Zavrl in Delićeva nista samo zasebna partnerja, temveč zelo verjetno tudi poslovna in posledično je njena integriteta identična Zavrlovi. To vam seveda piše človek, ki mu je Zavrl z medijskim ubojem skušal uničiti integriteto. Skratka, vem, kaj vam pišem.
V tem trenutku si lahko zamislite, da je prav neverjetno pričakovati, da bi sive ekstenzije iz davčnih oaz, kot sta Archimede Investment Holding in Ardavon, vodile igro razkrivanja davčnih oaz. Resnično, ali lahko kaj takega verjamete? Lahko verjamete v nepristranskost? Lahko sprejmete domnevo o popolnosti razkritja?
To, kar vam pišem, ni šala. Na Delu se bodo v satelitski navezavi z off shore podjetji in ob izjemnem pomanjkanju analitskega znanja odločali, katere dele dokumentacije bodo objavili. Kriterij? Javni interes. Naj vam povem nekaj o tem javnem interesu. V zadnjih nekaj mesecih ste v tej reviji brali o finančnih shemah, ki so se zgodile ali pred tridesetimi leti ali pred letom dni. Vsem shemam je bilo skupno to, da so jih slovenski mainstream mediji zamolčali. Tako ste sploh prvič prav v Reporterju brali o zadnjem pohodu oligarha Horvata, o njegovi shemi z bolgarsko East West banko in ozadju izraelskih prevzemov v Sloveniji. Spet, prvič smo vam ravno mi razkrili, kako Slovenci poslujejo z balkanskimi tajkuni in narkokralji, prvič ste lahko samo pri nas prebrali mehanizem ugrabitve DUTB v navezavi z rusko paradržavno banko VTB in prvič smo vam prav mi predstavili zamolčane zgodbe iz Montenegrobanke. To je ta nagnusna selektivnost slovenskih medijev. In ravno ti mediji, obkoljeni z davčnimi oazami in vodeni s parapolitičnimi kapitalskimi interesi, nam zdaj obljubljajo razkrivanje panamske dokumentacije po kriteriju, ki ga bodo določali sami. Kakorkoli že, če celotna resnica ne bo prišla na dan v naslednjih mesecih, nekoč bo. To vam zagotavljam.