Verjetno so redki, ki se ne spomnijo, da so eni izmed najbolj odurnih privatizacijskih goljufov, kriminalci, zbrani okoli podjetja Smelt, s kolovodjo Žagarjem na čelu, nekoč v Delu objavili oglas Psi lajajo, karavana gre dalje. S tem so, naduti kot so bili, jasno pokazali, da kleptomanskim klikam v tej državi nihče nič ne more. Za svoj oglas si tisti čas niso mogli izbrati boljšega medija, kot je bilo Delo. Danes bi lahko objavili popolnoma enak oglas, zraven prilepili še sliko specialnega državnega tožilca Harija Furlana ali pa tistega kobajagi direktorja generalne policijske uprave Marjana Fanka. Edina razlika je, da bi bilo zdaj na voljo več medijev, ki bi tak oglas s ponosom objavili. Naj vam to pojasnim.
Recimo, kako lahko jemljete resno Repovžev uvodnik v Mladini, v katerem ta fantastični finančni forenzik razloži, da panamski dokumenti ne prinašajo nič posebnega, saj so davčne oaze inherentne kapitalizmu? Zakaj? Predvsem zaradi tega, ker je, kot je bilo že nekajkrat razkrito, in to prav v reviji, ki jo berete, da je na koncu enega kraka lastniške verige Mladine podjetje, ki se skriva v davčni oazi. Gre za podjetje Vega s.a. iz Luksemburga, za katero je dokazano, da je bil še nedolgo njihov pooblaščenec dotični Filippo Dollfus, oseba, ki je v Italiji obtožena koruptnega poslovanja in sodelovanja z italijansko mafijo. Nenazadnje, kako naj resno jemljemo pozicijo urednika Repovža, ki je od Zavrla odkupil del Mladine prav z uporabo luksemburškega podjetja Falcone s.a.h.? Hočete paradoks? Repovž trdi, da so davčne oaze inherentne kapitalizmu, v resnici pa so inherentne Mladini. Jebeš tak levičarski cajtng.
Druga farsa, vezana na panamske papirje, je Delo, ekskluzivni zastopnik in filter offshore resnice. V Reporterju smo vam razkrili dve epizodi, ki jih Delić in kompanija niso. Eno o Petrolu in eno o igralniški kloaki, imenovani HIT. Zdaj pa pomislite, ali je mogoče, da je na Delo priromala dokumentacija o boksarjih, košarkarjih, avtomehanikih, obskurnih članih SDS z Jesenic in bizarnih likih iz Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke (JAZM), prav ničesar pa ni o družbah Petraco in Petromed, Petrolovih poslovnih partnerjih iz karibskega davčnega raja? Kakor tudi ni ničesar o nedavni zgodbi Petrolovega pohoda po Albaniji, skupaj s poslovnimi partnerji, ki na veliko gnezdijo na karibskih otočjih? Ali je res mogoče, da ni v panamskih dokumentih prav nič o Hitovi karibski hobotnici? Hickole, anyone? SLC? Ali ste pripravljeni verjeti takšnim prozornim fabrikacijam? Trdim, da je Delo korumpiralo resnico, in to samo zato, ker psi jebeno lajamo, karavana degeneriranih kleptomanov gre dalje, novinarjem pa je inherentno služenje umazanemu in krvavemu, z narkotiki prepojenemu kapitalu. Da sploh ne govorimo o tem, da je bila to verjetno zadnja možnost, da se nedvoumno in za vselej dokaže, da je Francis Hoogewerf dejansko oseba, ki je lastnik in upravljavec karibskih podjetij, ki se še vedno vztrajno pripisujejo lastniku Dela.
Vendar pa se pred našimi očmi razpleta vsaj ena herojska medijska zgodba. To je zgodba o spletnem mediju Siol.net. Prav ste prebrali, vi desničarski zmedenci, Siol.net je epska in junaška zgodba tipa bitka na Neretvi. Samo pomislite, v svetu, kjer kazino kapitalizem uničuje vse pred seboj in kjer neoliberalni obsedenci pretepamo upokojenke, zato da jim izropamo pokojnine, se je našel urednik, ki je priskočil na pomoč svojim prijateljem in jim, poznavajoč njihovo zgodovino odličnega novinarskega dela, ponudil varno zavetje. Govor je o Urošu Urbasu, ki ni pozabil na svoji prijateljici Vuković in Rankov, nekoč prvi herojinji Bojana Petana. Takih plemenitih zgodb je malo, samo pomislite, kako zelo se je moral Urbas izpostaviti pri mlademu Jamniku, da je dosegel varen pristan za prikupni novinarki.
Ampak to mu najbrž ni bilo težko, ker intimno zelo dobro ve, kako kredibilni in dobro obveščeni sta. Veste, kako dobro obveščeni sta? Toliko, da se je na Siol.net začel odvijati pravi proces bizarnega medijskega spektakla. Vzemimo primer dobro obveščenega članka o dogajanju v še enem tranzicijskem imperiju zla, Iskri in šešokijadi. Ta zgodba je krožila po Ljubljani pred dobrima dvema mesecema in iskala lačna novinarska usta, da jih nahrani. Zadnja dva tedna pred objavo na Siol.net je zgodba z dodatno motivacijo intenzivno kolobarila, dokler ni pristala v mediju, ki ga ureja Urbas. Uroš, nisi se zmotil, res so dobro obveščeni, ampak razmisli malo, zakaj preostali nismo hoteli obdelati te zgodbe. In ne, ne zato, ker Pezdir ni nehal virantovati in ker je Reporter desničarska kloaka. Nekaj drugega bo. Dobro obveščena ekipa je odkrila tudi zgodbo, po kateri naj bi bil guverner Banke Slovenije, Boštjan Jazbec, kriminalec. E, jebiga, ni kriminalec in nič se ni odkrilo, razen tega, da je stara mreža po zavrnitvi licenc za nadzornike NLB Montenegro ugotovila, da je Banka Slovenije problem in da mora Jazbec oditi. Ampak o tem bo psihopat Pezdir še pisal. In potem se vi vsi sralci, sužnji umazane sprege, na Siolu obveščajte dalje, ko vas jebe, korumperji resnice.
Za konec še tole: v zadnjih nekaj mesecih sem imel v Arhivu Republike Slovenije možnost prebirati dokumente o privatizacijskih krajah, saj veste, uzurpacijah tipa Smelt, Iskra, Autocommerce, DZS, Petrol itd. Nič od tega ni bilo procesirano. Imel sem tudi možnost prebrati dokumente, vezane na Maksa Pipana, javnosti znanega tudi kot Anton Drobnič, nekoč generalnega državnega tožilca, katerega pristojnost je bila preganjanje privatizacijskega kriminala. Človeka, katerega rezultat dela je bil, da so psi lajali, karava pa je šla dalje. Torej? Bi se lahko mediji na desnici nehali norčevati? Ali pa boste zaposlili Vukovićevo in Rankovo, potem ko ju mladi Jamnik ne bo več potreboval in ko bo Urbas končal tako, kot je končal še vsak urednik, ki je poskušal razbiti koalicijo najbolj obveščenih novinarjev v tej usmrajeni in pregniti državi? Kajti zgodba o Jazbecu kaže, da ste nasedli, dragi maksi pipani z desnice.
Klap, klap, klap ...