Konec leta 2017 je Boštjan M. Turk izdal svoje monumentalno delo, 775-stranski pregled deviacij slovenske tranzicije, ki so v zadnjih letih pošteno degenerirale celoten slovenski institucionalni sistem.
Gre za publicistično delo, ki je nastajalo nekaj let in podaja poglobljen Turkov vpogled v mehanizme nekega vzporednega sveta, ki se poskuša manifestirati kot vsakodnevna realnost.
Turka ne poznam dolgo, vem pa o njemu dvoje. Prvič, da je njegovo publicistično delo peklensko, in drugič, da ima bistveno več sovražnikov kot prijateljev. Kaj mislim s peklenskim publicistom? Turk je redek primer avtorja, ki svoje mnenje zapiše, ne glede na to, ali bo sploh komu všeč ali ne, in gre v spopade, ki bi se jih drugi, predvsem zaradi udobja, raje izognili.
Slednje tudi pomeni, da velja Turka brati, saj je njegova volja po interpretaciji sveta, ki nas obdaja, izjemna, njegov jezik pa oster in brez kompromisa. V zvezi z drugič pa naj povem, da ima Turk verjetno danes več sovražnikov na desni kot pa na levi. Nekateri ga enostavno sovražijo, ker njegovih mnenj ne morejo sprejeti ali pa jih zanikati. Kakorkoli že je, Turka se splača brati, in jaz ga berem.
Koto 101 je stilsko zanimiva, saj jo lahko začnete brati, kjerkoli jo pač odprete, od vaše prve strani lahko potem navigirate naprej ali nazaj, kakorkoli boste obračali, boste deležni Turkove konsistentnosti in logične, deloma tudi časovne zaokroženosti.
Turk precej zapisov posveti konstrukciji slovenske partije in opisu njene forme mentis, ki je bila tako ključna za komunistično revolucionarno idejo o prekucu slovenske tradicije v neko mešanico shizofrene marksistične histerije.
Turk se dotika tudi vprašanja desnice. Osebno menim, tudi če mi Turk to zameri, da vidi desnico precej utopično
Ta je za svoje preživetje morala uničiti tradicijo in prepričati vse okoli sebe, da se je svet začel s komunistično revolucijo, potem pa je morala še leta 1990 prepričati taisti narod, da so pravzaprav oni tradicija, ki se s tranzicijo ne sme izgubiti. Turk ta bizarni paradoks opiše na več mestih in v več dimenzijah in pokaže, kako je prekuc sveta nezavedno zdrsnil v slovensko podzavest kot tradicija in ne razkrita aberacija.
Zame najbolj povedne zgodbe o tem paradoksu so levitev liberalnega zamejskega zgodovinarja Pierazza v na novo izumljenega ljubljanskega interpreta komunistične revolucije Pirjevca, transformacija konfidenta Tauferja v kulturnika in platonističnega filozofa, na glavi katerega počiva in se v prihodnost odpira smer razvoja slovenskega kulturnega prostora, in zgodba o hrvaškemu glasbeniku Marku Perkoviću.
Razodetje Pirjevčevega in Tauferjevega paradoksa je Turka vrglo v kafkovske sodne procese. Sodni sistem je odločil: Pirjevčeve transformacije se ne sme omenjati, ker zadeva njegovo zasebnost, čeprav ta zgodovinar kroji našo javnost, razkrinkanja Tauferjeve avtopoetske praznine ne sme biti, tudi če jo izpelje profesor francoske književnosti Turk, ker praznina, morda nastala na obveščevalni nemoralnosti, ne more kredibilno polniti filozofovega kreiranja naše nove kulturne zgodovine.
Tu je še problem Thompsona, za katerega menim, da ga mnogi ne razumejo, ne razumejo niti Turka, ko o njem piše. Turk, tako kot ga jaz berem, mislim, da ga berem pravilno, saj imava oba iste hrvaške prijatelje, vidi spor med Slovenijo in Hrvaško kot del lažnive tradicije, ki ne temelji na stoletnem sosedstvu, skupni kulturi in tradiciji, ampak na zazrtosti slovenske partije k balkanski Moskvi, komunističnemu Beogradu, še eni iluziji komunistov, saj Beograd ni bil nikoli komunističen. Velika izdaja Hrvaške leta 1991 je posledica te mentalitete, spor s Hrvaško pa je danes najhujša manifestacija zlagane mitologije.
Zanimivi so tudi zapisi, ki razkrinkavajo praznino projekta Alenke Bratušek in njene neobičajne vlade, ki je bila pravzaprav nekakšna tranzicija v tisto, kar se je zgodilo kasneje – levi politični stampedo na ustavodajno večino v državnem zboru.
Verjetno nihče od nas ni pozabil s kakšnimi, dobesedno mitološkimi opisi so levi politični inženirji v javnem prostoru vzpostavljali Bratuškovo, ko je postala predsednica vlade, in kako brutalno so jo taisti sivi liki odrezali, ko ni bilo več nobene potrebe po tem, da obstaja v političnem prostoru. Branje teh zapisov bi priporočil predvsem levičarjem, ki morda včasih delujejo, kot da ne bi razumeli, s kako hladnim in kalkulantskim inženiringom imajo opravka.
Tudi če Turka ne marate ali ga ne želite brati, vas vseeno izzivam, da preberete sklop njegovih prispevkov o Patrii, sodni farsi stoletja, ki je pokazala, kako zelo sta v času tranzicije konvergirala politična sivina in sodstvo. Turk ponuja kompleten pregled tega sodnega procesa in postavlja teze, ki z vsakim novim zapisom vse bolj razkrivajo ne samo ničevost političnega spopada v tej državi (ničevost v smislu prenosa političnega spopada v sodni sistem), ampak tudi Turkovo videnja sveta. To pa je brezkompromisno in predvsem odkrito.
Turkovega antipoda na levici v zvezi s Patrio pač ni. Vprašajte se zakaj.
S tega vidika je Turk pošten avtor, ki se ne skriva pred temami in za zavitimi stavki. V Sloveniji ni ravno velikih publicistov, ki bi se takšne teme lotili popolnoma odkrito. Turkovega antipoda na levici v zvezi s Patrio pač ni. Vprašajte se zakaj. Morda na levici ni poguma ali pa nočejo odstreti tega, kar bi moralo ostati zastrto.
Turk se dotika tudi vprašanja desnice. Osebno menim, tudi če mi Turk to zameri, da vidi desnico precej utopično. Moja razlaga je, da izhaja iz utopije o prvobitni SKD, ki mu je sicer kmalu pokazala, da ga ne želi v bližini, ker pač ni istovetno to, kar on misli, da desnica je, in kar kapitalsko zaledje misli, da bi desnica morala biti.
Turk, tako jaz vidim v njegovih zapisih, vztraja kot kak Proust, da je spomin na konstituiranje desnice, posebno SKD v času slovenske pomladi, nekaj več kot zgolj hotenje in da ga je mogoče spet, ob pravih okoliščinah, obuditi. Desnica Turka že dolgo poriva na rob in mu odreka možnost interpretacije, on pa ne vidi, da je njegovo videnje desnice samo še utopija.
Avtor tega teksta sicer ni kaj boljši s svojo zagledanostjo v anarholiberalno utopijo, razlika med nama je samo v tem, da je mene zajel trmasti cinizem, on pa še vedno vztraja pri svoji naivni utopiji. Domnevam, da je zaradi tega boljši človek in avtor.
Turkovo knjigo priporočam predvsem njegovim sovražnikom z levice in desnice, zakaj? Ker piše o njih in ni slabo, če razumejo, kaj je druga stran realnosti, v kateri mislijo, da živijo.
Od vsega pa v branje najbolj priporočam epilog knjige, ki je posvečen vprašanju velike zgodovinske farse o Brozovem razhodu s Stalinom in kasnejši jugoslovanski, torej tudi slovenski umestitvi v svetu. Turk uničuje ta mit, ki naj bi dal Brozu avreolo svetovnega politika in moralne avtoritete, ki so se ji na pogrebu poklonili vsi svetovni voditelji.
Ko boste prebrali njegov esej, boste videli, da je toliko državnikov prišlo na Brozov pogreb samo zato, da bi se prepričali, ali je res mrtev. Miti, lažne moralne avtoritete in nadomestitev tradicije z bizarno totalitarno utopijo so končno rodili zgolj neizbežno – krvave vojne devetdesetih letih preteklega stoletja. In to je poanta Turkovega pisanja, lahko se riše paralelna struktura realnosti, toda resnica bo nekoč že v neki obliki udarila na plano. Dlje bo postopek paralelne konstrukcije realnosti trajal, bolj kruto bo končno razkritje.
Turkovo knjigo priporočam predvsem njegovim sovražnikom z levice in desnice, zakaj? Ker piše o njih in ni slabo, če razumejo, kaj je druga stran realnosti, v kateri mislijo, da živijo.
Knjiga obsega 775 strani, ima 1200 opomb in 639 imen. Stane 29 evrov, naročite pa jo lahko po e-pošti: turk.kota101@gmail.com ali telefonu 041 744 852
