Leta 1918 je bila Slovenija v popolnem institucionalnem, političnem in ekonomskem kaosu. Bila je resnično plen zmagovalcev prve svetovne vojne. Deset let kasneje je nastal skorajda celoten ekonomski zemljevid Slovenije, ki se je z redkimi spremembami obdržal desetletja in je še zdaj pred nami. Tranzicija v normalnost je potekala dobro desetletje. Leta 1945 v Nemčiji ni bilo kamna na kamnu, desetletje kasneje je bila znova ena izmed najbolj razvitih držav Evrope. Še ena kratka tranzicija v normalnost. Leta 1991 je Slovenija zamenjala institucionalni okvir, a po petindvajsetih letih tranzicije še vedno ni normalna država. Kot da v tem položaju njeni prebivalci uživajo in da jih brezupnost navdihuje.
Odgovora na vprašanje, zakaj Slovenci želijo postati del zgodbe o falirani tranziciji in zakaj hočejo biti del zgodbe o neuspehu, ekonomija ne more več dati. Po dobrem desetletju, odkar so po zaslugi Mrkaića v mainstream prodrle ideje klasično-liberalnega koncepta tržne ekonomije, je danes jasno, da ta ni več odgovor. Vsi odgovori, kaj narediti, da se država reši iz brezupnega preklapljanja med ekonomsko stagnacijo in ekonomsko recesijo, so bili neštetokrat podani, vendar prav nikoli upoštevani. Še več, vsi klasično-liberalni argumenti so popolnoma izginili iz javnosti. Deloma zaradi agresivne in stalne promocije etatističnih in socialističnih konceptov, deloma zaradi neuspešnega in včasih debilnega načina političnega angažiranja vseh nas, ki smo te koncepte zagovarjali. Koncept državnega nasilja nad posameznikom dominira, čeprav njegovi tvorci nikoli niso ustvarili socialne države, ki bi reflektirala socialistično utopijo, ampak zgolj mimikrijo množičnega podkupovanja različnih interesnih skupin in delov družbe. Seveda z denarjem drugih, to se je na koncu pokazalo le v abotno visokem in histerično hitrem skoku državnega dolga.
Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, kot je, lahko iščemo samo v psihologiji in ekonomski zgodovini. V psihološkem smislu seveda ne morem kvalificirano povedati ničesar, jasno pa je, da tudi slovenski psihologi o tem ravno ne razmišljajo. Če že kaj, potem lahko ugotovim samo, da se je narod zaradi majhnosti in sorodstvenega križanja degeneriral. Menim, da drugače ljudi v skupnosti, ki uživajo v tem, da ima nekajkrat nižjo plačo kot njihovi sosedi Avstrijci, ne morem opisati. Niti ne morem drugače soditi o ljudeh, ki menijo, da imajo opravka s socialno državo in da je edini način, kako obdržati socialno državo, zanikanje realnosti okoli njih. Z ničemer drugim kot z degenerirano debilnostjo ne morem opisati dejstva, da je že več kot desetletje ekskluzivni program levice zaustavitev predsednika SDS. Prav nič drugače kot z norostjo ne morem pojasniti histeričnega veselja, s katerim se desničarji med seboj obmetavajo s psovkami tipa udbovec, murgelska svinja, cerkveni pedri itd., medtem ko je udbovcem iz njihovih vrst dopuščeno vse.
Odgovor vam lahko dam samo z zgodovino ekonomije. Ta vam bo povedala, da živimo v državi, kjer neprestano potekajo prerazdelitve in vedno vnovično inoviranje omrežij. Stara omrežja imajo tendenco, da usodno privlačijo vsa nova omrežja, jih goltajo in se s tem regenerirajo. To je edina zakonitost slovenske tranzicije.
S tem se je začelo paralelno bivanje, ki pa je dolgotrajno stabilno v državi, kjer nad racionalnostjo permanentno dominirajo različne manifestacije duševnih bolezni. Naj vam pojasnim. V dveh člankih, ki ste jih lahko brali v tej reviji, sem opisal dokumente iz Arhiva Slovenije, ki pričajo, da je vsaj Sova seznanjena s stvarmi, ki jih navadni smrtniki in regulatorji ne moremo kar tako izvedeti. V prvem primeru je šlo za detekcije dveh off shore podjetij tega, kar se danes odziva na NLB. Govor je seveda o podjetjih Adria Vaduz in Proteus Vaduz. V času, ko se vsi sprašujejo, kam teče denar iz bančnega sistema, so v Sovi dokumenti, ki o tem pričajo. Vprašajte se, zakaj se ne procesirajo? Zakaj Sova ne sproži nobenega postopka? Preda dokumentacijo tožilstvu in NPU? Zakaj ti ne zahtevajo izročitve dokumentov, ki smo jih v Reporterju objavili? Drug primer je bil objavljen pred tednom dni, takrat smo pokazali, da obstajajo zelo dobri indici, da je prišlo do velike privatizacijske goljufije, po kateri je zloglasni Safti preživel kot goriška delniška družba KB1909 in še vedno straši in ključno vpliva na slovensko ekonomijo. Namesto resnih preiskav smo spet soočeni s tišino.
To je vsa trivialna resnica sistema, v katerem živite. Brezupno je vedeti, da sprememb ne bo zaradi institucionalnega konsenza, da se gospodarski kriminal ne preganja. Danes se vam v obraz smejejo vsi kralji slovenske privatizacije. Zakaj? Ker jih tisti, ki bi jih morali preiskovati, v resnici ščitijo. Zakaj? Ker so paraziti in sivi liki popolnoma in brezpogojno zmagali. In seveda zato, ker je ultimativni triumf tranzicije in postrecesijske družbe zakodiran v vedno znova obnavljajočem se omrežju. Na desnici medtem teče nevaren spin, ki je prišel z levice, a se zdi, da mu je desnica popolnoma nasedla. Interesne skupine so s pomočjo Sove lansirale nekaj paralelnih zgodb, ki zagotavljajo, da bo politični pol na levici ostal nedotaknjen in čvrsto v krempljih starih, kriminalnih struktur. Pravi udbovci, dragi desničarji, so tu okoli vas in delujejo, kot da bodo iz bitke prišli kot zmagovalci. Pravi udbovci so, dragi levičarji, že stopili skozi vaša vrata, vrgli vašo socialno demokracijo v smeti in vaše stranke posilili s trivialno antidesno kampanjo, da nahranijo svoje apetite. Vam je, levičarji, všeč, da ste spet udbovske cipe? Vam je, desničarji, všeč, da ne vidite, da ste spet postali udeleženci udbovskih iger brez meja?
Ta tranzicija je brezupna, ampak bolestni narod v tem uživa. To je tisto, ko si vsi lažejo, da bi lahko živeli v paralelnem svetu, ker resnice o tem, da so vse zavozili, enostavno ne morejo prenesti. S tem je Kavčičeva paralelna ekonomija postala resnična, narod pa se je premaknil v paralelni svet blodenj.