Kolumnisti

Prostitucija na Kolodvorski

Deli na:
Prostitucija na Kolodvorski

Po zakonu Uroš Grilc kot nekdanji minister ne more postati član programskega sveta, po drugi strani pa ni nobene ovire zato, da je lahko izvoljen za generalnega direktorja RTVS.

Programski svet RTV Slovenija bo 23. januarja volil novega generalnega direktorja javnega zavoda. Med prijavljenimi kandidati je tudi nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc, zdaj vodja urada za mladino na ljubljanski mestni občini, velja tudi za favorita največje vladne stranke. Če bodo programski svetniki ubogali vlado Mira Cerarja, bomo tako za prvega na nacionalne RTV dobili človeka, ki je še pred poltretjim letom sedel v vladnih prostorih. Še več, v vladi je bil kot minister za kulturo pristojen tudi za medije. To je nekaj podobno gnusnega, kot če bi vodstvo policije prevzel nekdanji notranji minister ali če bi šef generalštaba vojske postal nekdanji obrambni minister. Ali če bi ministrica za izobraževanje po izteku funkcije postala rektorica univerze.

Imenovanje Uroša Grilca za generalnega direktorja RTV Slovenija bi pomenilo še hujši precedens kot položaj, ko je dolga leta svet RTVS vodil nekdanji prvak Združene liste (predhodnice SD) Janez Kocijančič, ki je bil v ta organ izvoljen kot predstavnik športnih organizacij.

Že takrat se je večini državljanov to zdelo nehigienično, zato so leta 2005 spremenili zakon, tako da zdaj ne more postati programski svetnik nekdo, ki je bil ob imenovanju ali pet let pred imenovanjem član organov strank, vlade (predsednik, minister, državni sekretar, generalni direktor direktorata ali vladni služb), župan ali podžupan, državni svetnik, evropski poslanec in podobno.

Po zakonu torej Grilc kot nekdanji minister ne more postati član programskega sveta, po drugi strani pa ni nobene ovire za to, da je lahko izvoljen za generalnega direktorja RTVS. Njegova izvolitev bi tako bila norčevanje iz samega zakona, iz zdrave pameti, predvsem pa iz vseh tistih, ki zagovarjajo neodvisnost medijev od politike.

Nacionalna RTV se bo težko razglašala kot javna in ne državna televizija, njeni novinarji pa se bodo težko razglašali kot avtonomni in od vladne politike neodvisni. Zadrega bo popolna, zato je res nenavadno, da zaradi kandidature nekdanjega ministra za kulturo ni protestiralo nobeno novinarsko društvo in njihov aktiv na nacionalni RTV.

Prav tako je zgovorno, da zaradi tega ne protestira nobena druga od civilnodružbenih organizacij, ki sicer glasno opozarjajo na vpliv politike na medije in podobno, zlasti ko gre za sosednjo Madžarsko in druge države. Pričakovati pa je, da se bo obveznem plačevanju RTV-prispevka upiralo še več državljanov, zlasti tisti, ki so siti sedanje vladajoče garniture ter Cerarjevega lažnega pridiganja o morali in etiki.