V teh dneh, ko Slovenija, naša mlada država, praznuje 25-letnico svojega obstoja, je prav, da smo vsi zazrti v prihodnost. To navsezadnje terjajo od nas tudi pravila najbolj priljubljene slovenske družbene igre Gnilo jajce. Saj se spomnite, kako gre: »Glejte vodico (slednja je, kot vemo, vredna celo zapisa v ustavo, op. p.), kako se blešči, kdor se ozira, po hrbtu dobi!« Seveda s tem ni mišljena prepoved obujanja spominov na junaške čase osvobodilne fronte, narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije, kakor tudi ne na vsem nam tako ljube čase polstoletnega povojnega blagostanja. Vanje smo lahko zazrti. Takrat smo namreč tako ali tako sproti pokasirali, kar smo imeli dobiti po grbi. Drugače pa je treba vedeti, da se je za Slovence svetla prihodnost začela leta 1941 in da pred tem ni bilo ničesar, kar bi se lahko začelo.
Nekateri sicer radi premlevajo marnje o tem, kako je bilo v času rajnke Avstro-Ogrske. To je seveda je zelo kontrarevolucionarno in kvarno vpliva na razpoloženje državljanov. Najhujši sovražniki ljudstva te dni brez vsakega sramu ponavljajo zgodbo o 577 kilometrih železniške proge med Dunajem in Trstom, ki jo je nekdanja monarhija zgradila v manj kot dveh desetletjih. Ob tem se ne pozabijo spotikati nad tem, da je to približno toliko časa, kot smo ga v samostojni Sloveniji doslej porabili za sanjanje prepovedanih sanj o 22 kilometrih drugega tira od Kopra do Divače. Primerjava je seveda nesramna, saj vsi dobro vemo, da je bila Avstro-Ogrska 'ječa narodov', ki je uzurpirala našo zemljo za realizacijo svojih prometnih ambicij, medtem ko se danes mi, zazrti v prihodnost, svobodno odločamo o vsem, česar nismo sposobni narediti.
Žal ob vsej zazrtosti v prihodnost ne moremo mimo dejstva – kar navsezadnje dokazujejo tudi naše podvojene državne in opozicijske proslave – da nas na Avstro-Ogrsko, ki je imela v grbu dvoglavega orla, spominja slovenska dvoglava Putka Tutka. V desno zazrta Putka se ukvarja s krpanjem razsute kokošje podstati, se pravi z racionalizacijo ulova črvov in proizvodnje koruze. V levo zazrta Tutka pa skrbi za hiper regulacijo delovno pravne zakonodaje in distribucijo v realnem sektorju pridelane koruze na vse predstavnike javnega sektorja, ki so zrnja potrebni. Enotni si naši kokošji glavici nista niti v razumevanju pomena srpa in kladiva. Putka je prepričana, da gre za orodji, ki kot sredstvi za proizvodnjo sodita v ekonomsko bazo kurnika. Tutka pa si je srp in kladivo prisvojila in ju za nobeno ceno ne namerava izpustiti, saj ju dojema v simbolnem pomenu kot nepogrešljivi sestavni del ideološke nadstavbe. In ve se, ideološka nadstavba je tista, ki odloča o proizvodnji koruze.
Zlata Prinašalka
Avtor karikature: Lan Seušek