Zahvaljujoč vse hvale vrednemu prizadevanju osrednjih slovenskih medijev je slovenska javnost več kot solidno obveščena o zmagoviti turneji skupine Laibach v prijateljski – nekoč v prihodnosti bomo gotovo lahko zapisali bratski – Demokratični ljudski republiki Severni Koreji. Skupina Laibach je bila med Severnimi Korejci več kot lepo sprejeta, četudi so se nekateri bali, da se zaradi svoje ljubke miloglasnosti ne bo mogla kosati domačim bralci televizijskih poročil, ki občinstvo vsakodnevno nagovarjajo v hardcore varianti bevskanja na ljudi.
V primerjavi z njihovimi nastopi je glasba skupine Laibach navaden belcanto, kar pa ne zmanjša pomembnosti zmagovite vrnitve skupine v domovino. Ne smemo namreč spregledati, kako pogumna je bila odločitev Laibacha za nastop v tej sanjski deželi človekovih pravic in svoboščin, kjer so ne tako daleč nazaj usmrtili dvanajst glasbenikov, med katerimi je bila tudi nekdanja ljubljenka predsednika Kim Džong Una, pevka Hjon Song Vol. Ko bi se ljubljeni vodja obregnil ob – za severno korejske razmere – precej pomehkuženo prepevanje skupine Laibach, bi člane skupine prav lahko doletela podobna usoda. Tako pa so bili ob koncu turneje zgolj delno razgaljeni: Pod trdo površino smo lahko prepoznali precej mehkejšo tvarino.
Gostovanje skupine Laibach v Severni Koreji pa je za nas pomembno še z enega vidika. Ko je dober poznavalec te unikatne dežele Bogomil Ferfila ocenjeval razloge za topel sprejem skupine, ni mogel mimo ugotovitve, da v Severni Koreji seveda vedo, da prihaja Laibach iz Slovenije, ki 'je socialistična država'.
Nastop skupine Laibach je prepričanje o Sloveniji kot socialistični državi še utrdil. Še več – v državi, kjer so pred kratkim premaknili urne kazalce za trideset minut nazaj in s tem uradno vstopili v lasten, pjongjanški časovni pas, so dokazali, kaj zmoremo mi: Urne kazalce, če je treba, potisnemo nazaj tudi za trideset let.
In smo spet v socializmu. Life is Life!*
Zlata Prinašalka
* Življenje je življenje!
Avtor karikature: Lan Seušek