Prve julijske dneve nam je popestrilo koncertno dogajanje v Luki Koper, kjer so se prve violine Rdečega orkestra spopadale za dirigentsko malico s prav tako rdečimi violami. Krstna izvedba Rdeče simfonije je bila nepozabna. Po začetnem razvnetem agitatu rdečih godalcev, so vstopila škrlatna pihala in vsilila vsem izvajalcem ukradeni tempo rubato. Po nekaj taktih pa se je čez poljane požgane vse do bele Ljubljane že razlegalo tudi 'razturanje' rdečih tolkalcev, ki so dali vse od sebe, da bi Luko spravili na boben, oziroma v rdeče številke. Ko je rdeče simfonike podprla še sekcija rdečih medijskih trobil, je bilo občinstvo na nogah in je zahtevalo avtorja. Žal pa bo tega težko odkriti saj je partitura te razglašene simfonije menda pogorela. Mimogrede naj zato omenimo vlogo malega virtuoza na piccolu, čigar prodorno muziciranje je bilo nekakšna rdeča nit celotnega koncerta.
Po izjemnem uspehu na slovenski obali se je Rdeči orkester odpravil na gostovanje v prestolnico, kjer je Rdečo simfonijo izvajal kar pred vladno palačo, na trgu preplavljenem z morjem rdečih proletarskih zastav. Med tem pa je komorni zbor zaposlenih vstopil v vladne prostore, kjer se je s predsednikom vlade Mirom Cerarjem dogovarjal o nadgradnji celotnega spektakla z baletnimi vložki s premierjem v glavni vlogi. Po končanem srečanju je predsednik sveta delavcev Mirko Slosar z zadovoljstvom objavil: »Danes smo naredili pomemben korak naprej, Cerar bo preučil našo koreografija. Čakamo.«
Mi pa ne čakamo več. Vse je že jasno, gre pa takole:
Korak naprej, dva nazaj, pa par piruet, Cerar pleše tja med zvezde.
Židan 'ma saksofon, Mesec kontrabas, stol se trese, Miro pleše.
Luka sem, luka tja, drugi tir klavir, ves mandat že Cerar pleše …
Toliko za zdaj. Seveda pa glasbeno poletje na obali še ni končano. Po še nepotrjenih podatkih bodo v Luki Koper po vzoru Kombinatk v kratkem ustanovili zbor Luških delavk.
Zlata Prinašalka
Avtor karikature: Lan Seušek