Angela Merkel se je s Slovenijo seznanjala po osrednjih časopisih, kakršna sta Frankfurter Allgemeine Zeitung in Bild. Tam je lahko prebrala marsikaj, kar je moralo pritegniti njeno pozornost. Ko so v eni od teh publikacij objavili seznam največjih krvnikov 20. stoletja in nanj uvrstili predsednika nekdanje SFRJ, diktatorja Josipa Broza, je z nemalo začudenja vzela na znanješe toplo novico z daljnega veleposlaniškega mesta, češ da so v prestolnici Slovenije po njem pravkar poimenovali eno od največjih ulic. Enako jo je presenetilo, ko ji je nekoč na enem od redkih zasebnih nakupov iz denarnice prižvenketal kovanec z rdečo zvezdo. V kabinetu so ji na izrecno poizvedbo poiskali izvod Frankfurterice, kjer je prebrala, da gre za obujanje spomina na notorično zločinsko bratovščino rdeče barve, ki ji je Franc Rozman - Stane pripadal.
V tistem času je v časopisju prebrala tudi to, da je turški predsednik bojda odlikoval šefa politične policije v enopartijskem sistemu. Natančna informacija je potem govorila, da je to storil neki Danilo Türk, ki je predsednik prav te Slovenije. Odlikovanec je bil kratitelj človekovih pravic, soorganizator atentatov, zapiralec politične disidence. Predsednik republike, je še zvedela, naj bi doktorat opravil prav s področja »človekovih pravic«. Te so mu menda še danes pri srcu.
Angela Merkel je torej morala na pot. V letalu si je bolje ogledala še portret gostitelja, slovenskega predsednika vlade. Obraza se je na mah spomnila: novembra 2009 ji je namreč ostal v spominu, ko je evforičen vzklikal: »Oh, danes je fantastičen dan.« Pravni eksperti so ji tedaj razložili, da bo to brezprecedenčni primer v sodobni zgodovini. Premier Pahor je namreč izražal navdušenje nad delitvijo lastne zemlje – ki mu je sploh ne bi bilo treba odtujevati. Na dan nastanka njegove države, 25. Junija 1991., je bilo sporno ozemlje še vedno slovensko, tako kot stoletja prej. Republika Hrvaška je formalno nastala šele 8. oktobra istega leta, v junijski vojni proti Sloveniji pa je delovala kot enoten kontingent agresorske armade, JLA. Da z okupatorju podarjaš svojo zemljo, tega Merklova še ni slišala.
Ob prihodu v središče slovenske prestolnice ji je prav isti Borut Pahor stisnil roko v prav fantastično evforičnem razpoloženju. Takšno je potem vodil po mestu, vse do gradu. Ko ga je vprašala za župana, ji je odvrnil, da je to precej strog človek. Ko je bila spet za hip sama, so ji svetovalci pojasnili, da se strogost najbrž nanaša na zahtevnost pri izplačevanju provizij glede betona, ne vedo pa zagotovo, kam meri šala prvega ministra. V prestolnico so ga v zadnjih letih uporabili kar precej kubičnih kilometrov, kar je svojevrsten rekord.»Kaj pravijo o županu spletni komentarji,«je poizvedovala naprej. »Liebe Kanclerin,«so ji odgovorili, »tam pravijo, da bi v Nemčiji župana že zdavnaj zaprli.« V Nemčiji?« sprašuje dalje. »No, nekateri pišejo, da že v Zimbabveju,« dobi odgovor.
Še večje presenečenje je kosilo nad mestom, v viteški dvorani starega gradu. Po salvah neobvladanega smeha domačega prvega ministra si je zaželela nekaj akademske zbranosti. In jo je dobila v jagodnem izboru najuglednejših ekonomistov iz dežele pod alpsko senco. Predstavljal jih je finančni minister Križanič, poznam predvsem po tem, da je v eni polovici mandata deželo zadolžil za nekaj generacij.»Kakšna ekonomija pa je to,« je hotela vedeti. »Naša, spoštovana gospa Merkl, temelji na izvorni marksistični misli, kakršna se je oblikovala pod teoretikom Kardeljem, živa pa je še danes. Jaz ji pripadam, z menoj pa rod najboljših: Jože Mencinger, Bogomir Kovač, Veljko Bole, Janez Prašnikar, Dušan Mramor in nepozabni Maks Tajnikar, ki mu pravijo tudi neuničljivi. Iz vsakega podjetja ali projekta, ki ga potopi, izplava krepkejši. Zadnji primer je letalski prevoznik Adria. Ta bošel ̕zu grund̕ v mesecu ali dveh, stavim tako.« Kanclerka je zajela sapo, minister pa tudi, da je lahko nadaljeval: »Tajnikar je namreč tam direktor. Še to bi dodal, da se nihče od nas ni nikdar okužil s čemerkoli, kar bi dišalo po liberalni ekonomiji. Še po šestih desetletjih smo deviško čisti, poglejte, prosim, naše bibliografije.«
Ministrski predsednici se je zdelo, da ni na gradu, temveč nekje nad oblaki, taka vrtoglavica se jo je lotevala. Hotela je z gradu dol, v nižino in domov. Ko se je s spremstvom spet približala spomeniku nacionalnega poeta, ji je nasproti pritekel direktor revije oz. založniške hiše, ki je osamosvojila Slovenijo, Nove Revije. Direktor Tomaž Zalaznik ji je ob krepkem stiskanju roke izročil najnovejši zgodovinski atlas države in ji v brezhibni nemščini pojasnil, da so namerno priredili zgodovinska dejstva, da bi delo ne bilo verodostojno. Resnice si zaradi javnega ozračja ne morejo privoščiti, laž je lingua franca v deželi. »Ampak potem knjige ne boste mogli prodati in boste propadli,« ga je začudeno potipala. »Ja, ampak liebe Kanclerin, saj za to gre. Jaz se v tej smeri trudim že celo desetletje. Nisem brez upanja, da mi tokrat uspe.«
Ob tolikšnem optimizmu je Angela Merkel ostala brez besed: le na uro je pogledala; kazalo je še pet minut, ko bodo po protokolu minile štiri ure in bo lahko zapustila slovenski neverland. Ko je vstopala v limuzino, je še opazila šefa nekdanje krščanske stranke Peterleta in specialista za distribucijo internetne pornografije, nečaka škofa Krambergerja, ki sta ji ponujala večjezični letak, ki vabi k včlanitvi v klub XXX – 2031. Mislila si je: »Mene tedaj ne bo več, v tej državi pa tudi nikogar, da bi še s kakšnim tujcem guncal afne.« In zaprla je vozilo.
Zgodbo smo oblikovali po zadnjem Jančarjevem romanu: je delno fantazijska, delno ne, presodi naj bralec. Resnično pa je sporočilo: pisatelj piše, to pa pomeni, da se kljub temu da še vseeno nekaj narediti. Tako kot vso našo zgodovino. Poskušajmo tedaj živeti.