Če kdo, je zagotovo predsednik republike tisti politik in predvsem tisti državljan, ki bi moral najbolj spoštovati tako zakone kot etična merila. Ko se je z izjavo o Hudi jami kot drugorazredni temi ter s podelitvijo priznanja nekdanjemu šefu SDV Tomažu Ertlu žal izkazalo, da zavrača vse, kar je etično in moralno, so se nekateri še vedno tolažili, da kot vrhunski mednarodni pravni strokovnjak vsaj ve, kaj je zakonito in kaj ne. Ob zadnji v nizu afer, ki se vrstijo vse od dragih letalskih prevozov, ko se mu ni zdelo škoda denarja davkoplačevalcev niti v primeru najetja letala za pičlih 80 kilometrov zračne razdalje med Oxfordom in Londonom, četudi je šlo za pol zasebno potovanje, pa se je žal dokončno potrdilo, da tudi veljavno zakonodajo uporablja samo zato, da jo krši.
Z brezsramnim in nezakonitim trošenjem davkoplačevalskega denarja za oblačila svojih uslužbenk, ki ga ni mogoče opravičiti z izjavami, da je šlo zgolj za nepomembne nakupe nižje cenovne vrednosti, se je pravzaprav izkazal še slabši kot poslanski kandidat Gregor Virant. Slednji naj bi namreč ob prejemanju nadomestila za ministrsko plačo, četudi je v istem času še dodatno služil, sicer ravnal neetično in nemoralno, a še vedno zakonito, medtem ko je Türk prestopil vse meje, tako etike kot zakonitosti. Pravilnik, ki so ga sprejeli v Uradu in s katerim je bilo omogočeno nakupovanje od spodnjega perila do vrhnjih oblačil ter dragih modnih dodatkov, se je namreč skliceval na Zakon o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcij predsednika republike, ki sploh v ničemer ne omogoča privilegiranega položaja uslužbenk, zaposlenih v Uradu predsednika republike, temveč nasprotno. V desetem členu je povsem jasno napisano, da imajo predsednikove uslužbenke povsem enak položaj in enake pravice kot vsi drugi javni uslužbenci.
Türk je kot pravnik to zagotovo dobro vedel, tako kot tudi danes ve, da po Zakonu o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcij predsednika republike ni le odredbodajalec, temveč tisti, ki je tudi najbolj odgovoren. Sklicevanje na to, da je nezakoniti pravilnik podpisal nekdanji generalni sekretar Stojan Tramte, s čimer se je Türk želel otresti vseh kritik na svoj račun, je neokusno, tako kot je neokusno to, da je nekdanjega generalnega sekretarja po tem, ko je Računsko sodišče odkrilo nezakonito ravnanje, le porogljivo premestil na delovno mesto svetovalca za pravne zadeve. Le zakaj? Ali zato, da mu bo morda kot pravni svetovalec napisal še kakšen nezakonit pravilnik, ki bo določil nova in prav za predsedniški kabinet prirejena pravila? Morda v stilu zabavnega in prekucnjenega slogana: »Kdor se pri nas slači, se več ne oblači?«