Kolumnisti

Populist Cerar meče piškotke levici in desnici

Deli na:
Populist Cerar meče piškotke levici in desnici

Foto: Primož Lavre

Na levici vseskozi svarijo pred pojavom populizma pri nas, hkrati pa se delajo neumne, da so na oblast že pripeljali velikega populista Mira Cerarja.

Cerar je prišel na oblast na krilih vstajniškega levega populizma v letih 2012/2013. Zdaj, ko je levi populizem doma in po svetu v zatonu, se je Cerar v svojem populizmu nagnil desno. Zato ni presenetljivo, da je domačim levim populistom počil film in so se spravili na svojega nekdanjega favorita. Za naše levičarje je seveda dober samo levi populizem, ki mu kakopak ne pravijo populizem, temveč volja ljudstva. Obratno sliko lahko opazujemo na desnici, ki je v času druge Janševe vlade nasprotovala levemu vstajniškemu populizmu, medtem ko se zdaj zaradi vzpona Trumpa in skrajnje desnice po Evropi vedno bolj navdušuje nad desnim populizmom.

V sporu med dvema populizmoma ima korist Cerar v skladu s pregovorom, »kjer se prepirata dva, Cerar dobiček ima«. Cerar je namreč že dolgo mešanica levega in desnega populista. Kot uspešen populist plava s tokom in se prilagaja trenutnim trendom. Najprej je koval dobiček na levem vstajniškem populizmu, ki je bil takrat glavni krik ideološke mode. Danes se dominantni levičarski mediji, ki so na minuto spremljali vstajniško ulično revolucijo, zgražajo na populistično rabo socialnih omrežij, ki so zlasti Trumpu pomagala na oblast. Hkrati so sami v letih 2012/2013 podžigali leve vstajniške populiste, ki so se svojo nasilno ulično revolucijo širili prav prek socialnih omrežij. Nasprotno je desnica nasprotovala vstajniškemu populizmu, danes pa se navdušuje nad Trumpovo »revolucijo« po socialnih omrežjih in si z njimi obeta prevzem oblasti. Cerar jih je vse prehitel, saj je kot pravi populist že na oblasti.

Čeprav mu pravijo Cmera in Cmerar, je na populistu Cerarju vse velikopotezno. Na oblast je prišel s populističnim moraliziranjem, ki ga je nalepil na vstajniško ulično revolucijo. Zahteval je odstop vseh elit, čeprav je sam čistokrvni predstavnik elite in otrok establišmenta. Na oblasti je postopoma naredil »spin«, se otresel moraliziranja in se raje oprijel bahanja. Kot populist se mora vseskozi inscenirati in preseči samega sebe s samohvalo. Seznam Cerarjeve samohvale je dolg: pripisuje si zasluge za upadanje brezposelnosti, dobre gospodarske razmere, večjo zasebno potrošnjo itd. Optimizem je Cerarjeva trenutna populistična parola, s katero opleta levo in desno. Cerar poziva: naredimo to deželo spet optimistično! Cerar je kakopak zaslužen tudi za stabilizacijo političnih razmer – ker seveda ne podžiga več k revoluciji proti samemu sebi!

Onstran piarovskih spinov je Cerarjeva največja populistična referenca njegova protireformistična usmerjenost, ki je prosto po Niku Tošu pomembna slovenska »vrednota«. Tega se drži tudi populist Cerar, ki je prišel na oblast, ker se je z vstajniki z ramo ob rami boril proti reformam. Reforme vedno komu nekaj vzamejo, zato so populisti zmeraj protireformatorji, saj se z jemanjem ljudstvu ne moreš prikupiti. V svojem predvolilnem programu je Cerar obljubil samo eno »reformo«, to je zdravstveno. Da gre za poceni populizem, lahko vidimo iz robinhoodovskih lajn zdravstvene ministrice Milojke Kolar, ki obljublja, da bo z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja dala revnim in vzela bogatim. In seveda, da zastopa interese ljudi! Kateri populist pa jih ne?!

Kot pravi populist Cerar s svojo vlado drugih reform ne obljublja, temveč uničuje reforme, ki so jih dosegle vlade pred njim, in to tudi zavoljo hudih socialnih nemirov, ki so dosegle vrhunec v nasilnih vstajah 2012/2013. Hvali se, da je zaslužen za dobro gospodarsko stanje, vendar se v času debelih krav ne obnaša kot dober gospodar, temveč kot populist. Namesto da bi varčeval za slabe čase, razsipa in meče populistične bombončke levo in desno po načelu nekaj malega za vse. Zvišal je plače policistom, zdravnikom in na splošno popušča zahtevam po višanju plač v javnemu sektorju. V populistični maniri je vrnil 2. januar kot dela prost dan in s tem razglasil konec zloglasnega varčevanja. Populistično je podkupil tudi najpomembnejše volilno telo, upokojence, z večkratnimi uskladitvami pokojnin in obljubo minimalne pokojnine v višini 500 evrov. Kolačke meče tudi danes propadlim vstajniškim bratom z vpisom pravice do pitne vode v ustavo. In da bodo site tudi domače elite, proti katerim se je Cerar boril kot vstajnik, si je za prioriteto postavil infrastrukturni projekt drugi tir, od katerih bodo seveda imele korist samo elite, davkoplačevalcem pa bodo spet ostali dolgovi.

Cerar je imel že dolgo pred zakonom o tujcih značilnosti tudi desnega populista, vendar to levih populistov prej ni motilo. Že v kolumni Slovenija ne potrebuje Mira Cerarja (12. maj 2014) sem opozorila, da je Cerarjevo sklicevanje na narod veliki magnet za desnico. Na oblasti je to postalo več kot očitno, saj Cerar vseskozi poudarja pomen slovenstva. Celo v svoji lanski piarovski puhlici »Slovenec sem, iščem rešitve, ne jamram«, je opletal s slovenstvom. Zakon o tujcih je zgolj logična posledica Cerarjevega populizma v danih razmerah. Zato je res smešno, da so danes levičarski populisti na nogah in Cerarja besno primerjajo z Janšo. Kar nenadoma so se zagnali v boj proti Cerarjevemu desnemu populizmu, čeprav so ga z levim populizmom sami pripeljali na oblast in s tem zamudili vlak boja proti populizmu. Kajti vlak populizma danes vozi v desno, za to pa so najbolj krivi levi populisti. Dol s populizmom!

KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA