Ugotovitev, ki ni daleč od resnice, ki so jo sposobni le tisti z daljšim zgodovinskim spominom. Še stotič bomo zato ponovili: eden največjih problemov Slovenije je korupcija. Državo so nam ugrabila omrežja, ki presegajo klasične politične delitve, z namenom plenjenja javnega denarja. Tem ljudem ni nikoli dovolj, pohlepni, kot so, hočejo samo še več.
Z več milijoni evrov davkoplačevalskega denarja preplačana podrtija v Štepanjskem naselju je le kamen v mozaiku skorumpirane Slovenije. Podobnih in še hujših zadev je bilo v zadnjih treh desetletjih samostojne države nebroj. Priča smo bili kar precej aferam, a veliko plenilskih poslov je šlo mimo oči javnosti. Ne samo medijev, tudi organov pregona, ki bi morali korupcijske zadeve zaznati, jih procesirati in na koncu odgovorne tudi pripeljati pred roko pravice. Vsa ta leta se je preveč gledalo stran, zato pa smo tam, kjer smo. Vedno globlje v korupcijskem močvirju.
Pri nas še vedno velja, da se najlažje zasluži s posli z državo. Prav zato se mnogo preveč javnega denarja pretoči v zasebne žepe.
Pri nas še vedno velja, da se najlažje zasluži s posli z državo. Prav zato se mnogo preveč javnega denarja pretoči v zasebne žepe. Državljani pa plačujemo visoke davke, imamo slabe javne storitve in slabšo javno infrastrukturo. Politiki en za drugim na vsakih volitvah obljubljajo, kaj vse bodo delali v korist državljanov, a ko pridejo na oblast, kaj hitro pozabijo na vse to in takoj padejo v stare vzorce.
Z javnim denarjem zato pogosto ravnajo, kot svinja z mehom. Če bi bil njihov, če bi ga morali sami zaslužiti, ga gotovo ne bi tako neracionalno trošili pri javnih naročilih in javnih investicijah. Ko sta odšla s tega sveta Janez Zemljarič in Ivan Zidar, so nekateri naivno mislili, da bo zdaj vse drugače. Ne, žal je podobno ali še slabše. Zemljaričevi in Zidarjevi nasledniki so še bolj požrešni.
Potrebno je le slediti tokovom denarja, in hitro se pred našimi očmi izrišejo omrežja, ki s svojimi lovkami segajo lahko tudi zelo visoko. Afera Litijska 51 je tak zelo plastičen primer ugrabljene države, kjer imajo prste zraven tako levi kot desni, tako tisti na oblasti kot v opoziciji. Oblast pride in gre, zakulisna omrežja pa ostajajo in vrtijo okrog prstov zdaj ene, zdaj druge politike. Nekatere naivne, nekatere pa tudi pokvarjene. Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan sodi prej v prvo kot drugo kategorijo. Njena naivnost jo bo zdaj stala politično kariero. A to jo prav nič ne odvezuje objektivne in subjektivne odgovornosti zaradi njenega podpisa na kupoprodajni pogodbi.
Najlažje bi bilo takoj odstopiti, da bi afero pometli pod preprogo. Da bi na njen ministrski stolček prišel nekdo drug, in karavana bi šla naprej. Švarc Pipanova se za to ni odločila in to ji je potrebno šteti v plus. Čeprav post festum, pa vendarle, je še pred odhodom z ministrske funkcije skušala priti sporni zadevi do dna in javno razgaliti vse akterje, ki so v tej zgodbi sodelovali.
Pred očmi javnosti se je tako na strani kupca (države) izrisala »velika koalicija« na ministrstvu za pravosodje – med SD in SDS. Na strani prodajalca pa so lovke segale tudi do NSI. Izrisalo se je omrežje ljudi, ki naj bi, kot kažejo vse informacije, ki prihajajo na plano, ne delalo v javno korist, pač pa za zasebne interese prodajalca. Da bi pri poslu zaslužil nekaj milijonov evrov, kar na koncu tudi je. Takšne usluge se običajno ne delajo zastonj, gotovo je komu pri tem padlo tudi kaj v žep, a to bodo zdaj preiskovali kriminalisti.
Za nepovratna sredstva je v sedanji koaliciji postavljena stranka SD. Najbolj poštena socialdemokratska stranka, pravna naslednica nekdanje partije, o čemer priča prav afera Litijska 51.
V tujini, na Zahodu, se podobnim primerom korupcije hitro pride do dna. Temeljito preverijo izvor premoženja, česar za to pristojne institucije v Sloveniji praviloma ne počno. Ni politične volje, ker so plenilska omrežja prepletena s člani politične elite. Ne more biti drugače. Na škodo državljanov se tako še naprej pleni javni denar, s katerim se nato gradijo vile, kupujejo luksuzna stanovanja in jahte. Pere se denar v Republiki Srbski, nakradene milijone pa skrivajo v davčnih oazah po svetu.
Lansko jesen, 6. novembra, je minilo 23 let, ko je bila tedanjemu državnemu sekretarju na ministrstvu za gospodarstvo Borisu Šuštarju odvzeta prostost zaradi prejemanja podkupnine v zameno za dodelitev nepovratnih sredstev. To je bil eden najbolj odmevnih korupcijskih škandalov, v katerem se je znašel kak visoki slovenski politik, ki je bil na koncu tudi obsojen. Podobnega primera vse do danes ni bilo, pa so politiki na oblasti podjetjem ves ta čas delili nepovratna sredstva, in to veselo počno še danes. Da od Šuštarja naprej pri tem ni bilo nobene korupcije, pa so lahko le pravljice za lahko noč.
Za nepovratna sredstva je v sedanji koaliciji postavljena stranka SD. Najbolj poštena socialdemokratska stranka, pravna naslednica nekdanje partije, o čemer priča prav afera Litijska 51.