Razkriva se vedno več dejanj, kako so se profesorji Univerze v Ljubljani bolj posvečali osebnemu bogatenju kot pa poučevanju in širjenju vrhunskega znanja.
Pred vojno je Univerza v Ljubljani, takrat imenovana Univerza kralja Aleksandra in edina v Sloveniji, delovala podobno kot druge po Evropi in takšna je bila tudi večina njenih profesorjev. O tem mi je večkrat pripovedoval pokojni brat Jože, ki je takrat študiral in diplomiral na fakulteti za gradbeništvo. Iz otroških let pa se spominjam, da ga včasih ni bilo domov kar več dni in noči, ker so študenti demonstrirali in so morali prespati na univerzi, kamor policisti niso smeli vstopiti. O kakih finančnih goljufijah profesorjev ni bilo govora, saj se je razumelo, da bi si vsak, ki bi kaj takega poskušal, za vse življenje uničil kariero. Takrat je veljalo, da so profesorji moralno neoporečni in kot taki zgled svojim študentom.
Povojne razmere. Takoj po vojni so se razmere v vsem šolstvu drastično spremenile. Gospodje profesorji so postali tovariši profesorji, hkrati pa so morali biti še moralnopolitično neoporečni. To je pomenilo, da so morali – če niso že bili – postati člani komunistične partije (pozneje zveze komunistov) ali pa se vsaj strogo ravnati po partijskih smernicah. Agenti OZNE so občasno prišli aretirat kakega študenta ali profesorja kar na univerzo oziroma na fakulteto, kamor so imeli neomejen dostop. Med profesorji so naredili tudi temeljito čistko in izključili vse tiste, za katere so menili, da bi lahko »škodljivo« vplivali na pedagoški proces, čeprav so bili sicer dobri predavatelji in strokovnjaki. Takrat sem študiral na fakulteti za elektrotehniko in opazil, da čistka na tehniških fakultetah ni bila tako temeljita, kot je bila na primer na filozofski (kjer so morali upoštevati marksizem in leninizem), ekonomski (kjer so vestno slediti Kardeljevim eksperimentom v gospodarstvu), pravni (tam so poučevali t. i. »revolucionarno pravo«) in drugih fakultetah. V prvi povojni letnik medicinske fakultete so se smeli vpisati le tisti, ki so lahko dokazali, da so med vojno aktivno sodelovali v OF. (Medicino je študirala moja žena, pa tudi sam sem v študentskih letih delal nekaj let kot pomožni asistent na tamkajšnjem fizikalnem institutu.) Naše od vojne shirano in uničeno gospodarstvo je nujno potrebovalo sposobne inženirje tehniških strok, ki so jih lahko vzgojili le sposobni profesorji, ne glede na njihov svetovni nazor.
Zato imam zelo lep spomin na profesorje, ki so mi posredovali temeljno znanje v stroki in so v vsem svojem ravnanju izražali moralno neoporečnost. To so bili vrhunski predavatelji: prof. Josip Plemelj za matematiko, odlični eksperimentator Anton Peterlin za fiziko, Venče A. Koželj za osnove elektrotehnike in elektromagnetiko, Roman Poniž, ki je poleg profesure urejal še revijo Elektrotehniški vestnik (EV), Anton Kuhelj za mehaniko in še nekateri drugi, ki so se oblikovali in/ali poučevali že pred vojno. Mimogrede, prof. Poniž mi je omogočil, da sem leta 1952, ko sem bil še študent, začel objavljati svoje prispevke v EV in me pri tem tudi spodbujal. V številnih razgovorih z njim sem izvedel marsikaj o tem, kako so takrat politiki z marksistično ideologijo šikanirali profesorje. Študentje smo profesorje spoštovali, večina od njih pa nas je imela po svoje rada. V tistih časih ne pomnim, da bi bila kaka diploma »preplonkana«, saj bi bilo to nekaj nezaslišanega.
Indoktrinacija profesorjev. Da bi »nepravilno vzgojene« profesorje politično indoktrinirali, so morali, enako kot študenti, poslušati predavanja o osnovah marksizma in leninizma. Prvi predavatelj je bil Mirko Košir, ki pa so ga kmalu zaprli in poslali na Goli otok. Nasledil ga je Cene Logar, ki ga je doletela enaka usoda. Ko je prihajal predavat ta predmet Janko Branc, sicer profesor matematike, ga je njegov nekdanji študijski kolega Poniž posvaril: »Naj ti povem, da so še vsakega, ki nam je doslej to predaval, potem zaprli!« Kolikor vem, prevzgoja pri profesorjih stare šole ni bila uspešna in po več letih je predmet postal neobvezen. Zato tega izpita nisem opravil, čeprav ga imam sicer vpisanega v indeksu. Da bi si vzgojili zadostno število pravilno orientiranega političnega kadra, so ustanovili fakulteto za družbene vede. O njej piše na Wikipediji:
»Fakulteta za družbene vede (FDV) je članica Univerze v Ljubljani. Ustanovljena je bila leta 1961 kot Visoka politična šola, kasneje Visoka šola za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Leta 1970 se je, z vključitvijo v Univerzo v Ljubljani, preimenovala v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN), leta 1991 pa je dobila današnje ime.«
Ker je bil študij na tej fakulteti precej lažji kot na tehniških fakultetah ali medicini, so se na FDV vpisovali pretežno karieristi in politični povzpetniki, ki so študirali bolj za diplomo kot za poklic. Po drugi strani pa je marsikdo, ki se je vpisal na medicinsko fakulteto, kmalu ugotovil, da je ta študij zanj pretežak. Zato se je veliko medicinskih brucev prepisalo na pravno fakulteto, kjer je bil študij mnogo lažji. Potem ko so ustanovili FDV, pa so študentje še bolj množično drli nanjo, tam pa se je študij sčasoma izpridil v hiperprodukcijo. Zato je danes največ nezaposlenih z visokošolsko izobrazbo prav diplomantov FDV. Skoraj odveč je pripomniti, da ti diplomanti zelo težko, če sploh, dobijo zaposlitev v tujini. Višek razvrednotenja izobrazbe na FDV pa je pomenilo diplomsko delo o bureku, ki ga tisti, ki smo po trdem in vestnem študiju diplomirali, dojemamo kot norčevanje iz visokošolskega študija.
Postopoma so profesorji stare šole odhajali v pokoj; Koželj in Poniž sta veliko prekmalu umrla, Plemelj, ki je dosegel visoko starost, je prepustil svoje mesto asistentu Vidavu, ki je uspešno prevzel profesuro, na Peterlina pa so – potem ko je pomagal ustanoviti in zgraditi Institut Jožef Stefan – začeli izvajati tak politični pritisk, da si je našel službo v ZDA in tam ostal do upokojitve. Odhajajoče profesorje so nadomeščali »moralnopolitično neoporečni« kadri, ki so sčasoma popolnoma prevladali. Nekako v smeri tiste ruske pesmi: »Kapitan komsomolec, vsi 'matrosi' komsomolci …« Mladi asistenti in profesorji, ki jih je ovirala od partije postavljena raven napredovanja, so začeli odhajati v industrijo ali inozemstvo, kjer so se nadalje izobraževali in dostikrat dosegli ugledne položaje. Le redki, ki so bili zelo sposobni in bi lahko dobili dobro službo v inozemstvu, so ostali v domovini. O tistih, ki so se izselili v ZDA, je dr. Edi Gobec napisal zelo zanimivo knjigo: Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji, njihove sledi na Zemlji in v vesolju (Založba Družina, Ljubljana, 2015). Na starost, še pred upokojitvijo, se je nekaj od teh izseljencev želelo vrniti v domovino, da bi predavali in posredovali svoje široko znanje, ki so si ga pridobili v tujini, našim študentom. Pa so tu naleteli na tak zid nasprotovanja, da so kmalu odnehali, kajti vsak profesor, ki si je pri nas že ustvaril svoj strokovni »vrtiček«, se je silovito branil kakršnekoli nevarne domače, še bolj pa tuje konkurence. Tako se je začela pri nas širiti povprečnost v strokovnosti, kjer je prevladovala »politična neoporečnost«, ki je vse prevečkrat poteptala moralo.
Po osamosvojitvi. Takšno je bilo stanje Univerze v Ljubljani ob osamosvojitvi, kjer kakih večjih sprememb po vseh 25 letih samostojne države skoraj ni bilo. Edina, za katero vem, je bila ustanovitev fakultete za informatiko in računalništvo, ki se je leta 1996 odcepila od nekdanje fakultete za elektrotehniko. Vendar je to spremembo zahteval razvoj znanosti in stroke, ne pa politika, kar sicer lahko z vso gotovostjo rečemo za ustanovitev FDV. V Jugoslaviji je bila partija nad vlado, sodstvom, tožilstvom in policijo. Partijca ni bilo mogoče zapreti, obtožiti in obsoditi, če vodstvo partije ni dalo soglasja, ne glede na to, kaj protizakonitega je storil. Spomnimo se, da na primer glasbenika Bojana Adamiča niso obtožili in postavili pred sodišče, ker je na Bledu ustrelil in ubil domačina, kaj šele da bi moral zato v zapor! Podobno danes na primer ni mogoče odstraniti iz vlade ministra Mramorja zato, ker je že pred leti kot dekan nezakonito podpisal samemu sebi in posvečenim redni mesečni dodatek k plači zaradi stalne pripravljenosti, kar je sicer zakonito in upravičeno v vojski, policiji, pri gasilcih in v urgentni zdravniški službi. Brali smo, da so tak dodatek dobivali tudi nekateri na fakulteti za računalništvo in informatiko. Ko razmišljam, kje naj bi ti strokovnjaki nujno delovali, če bi jih poklicali sredi noči, se spomnim, da lahko računalniški in/ali komunikacijski sistem vojske, gasilcev, policije ali urgentnih služb nenadoma odpove. Takrat je zares nujno potrebna takojšnja pomoč računalničarjev. Ne vemo, ali se je doslej kaj takega že zgodilo, in tudi ne, ali so tisti, ki so dobivali dodatek, takoj prišli. Ker se po vseh nezakonitih dejanjih in »preplonkanih« diplomah tistim, ki so danes v vladi ali kako drugače v milosti vladajočih, nič ne zgodi v skladu s pravno državo, lahko domnevamo, da še vedno delujejo neke podtalne sile. Verjetno so to ostanki nekdanje partije ali Udbe, ki preprečujejo pregon storilcev, podobno kot je bilo to že v omenjenem primeru Adamič. Zato doslej niso obsodili še nikogar, ki je kriv za milijardne bančne luknje, celo njihovih imen ne dovolijo objaviti. Namesto tega so se raje spravili na malega človeka, ki se proti vedno hujšemu davčnemu skubljenju ne more braniti z močnim političnim zaledjem tako kot bančniki.
Razkriva se vedno več dejanj, kako so se profesorji Univerze v Ljubljani bolj posvečali osebnemu bogatenju kot pa poučevanju in širjenju vrhunskega znanja. Zadnji primer Univerze na Primorskem, kjer so v Kopru za težke denarje prodali dobrih 700 diplom »diplomantom«, ki niso opravili rednega študija, razgalja, da se ta kuga širi tudi na druge slovenske univerze. Le kako se v takšni druščini počutijo tisti sposobni profesorji, ki svojega dobrega imena nočejo umazati s korupcijo? Po drugi strani pa ni videti, da se bodo – zaradi močno utrjenih položajev profesorjev z dvomljivo moralo – razmere na naših univerzah kar same od sebe izboljšale. Edina rešitev bi bila, da bi na vseh naših visokošolskih ustanovah opravili takojšnjo in strogo reelekcijo, kjer bi dosledno izločili vse kandidate z dokazano koruptivnostjo. Pri tem dolgoletna pripadnost ali zvestoba kaki politični stranki ne bi smela igrati prav nobene vloge!
Vse to so lepi načrti, vendar je vprašanje, ali je danes, ko naša država očitno že drsi v moralnopolitično greznico, česar neizkušena vlada »instant strank« ne more več preprečiti, kaj takega sploh še mogoče izpeljati.