Do zdaj je veljalo, da je za program dela vlade ključen koalicijski sporazum, ki ga sprejmejo soglasno in se pod njim podpišejo. Narekuje ga stranka mandatarja, toda delati mora koncesije. Tako je v parlamentarni demokraciji v sistemu proporcionalnih volitev. Naš junak bi to spremenil. Kdor hoče biti z njim, mora sprejeti njihov program. Škoda, ker se tega niso spomnil že Peterle, Drnovšek, Bajuk, Rop, Janša in Pahor.
Vodenje koalicij je občutljiv politični posel s posebnimi vodstvenimi značilnostmi. »To ve že vsak otrok,« pravi radijski oglas za poceni kuhinje. Janković gre mimo njih. »Principi vodenja so isti (kot v podjetju, op. a.), in sicer v prvem krogu teče dialog med vsemi partnerji, ki so zadolženi, se pravi, prevladuje stroka. Toda ko se enkrat dogovorimo, potem je pa samo izvajanje, in tisti, ki prevzame, ima odgovornost, da to izvede. To je ta princip vodenja.« Strank ni nikjer, je le stroka; stranke so, če lahko prav razberemo, pri njem zabrisane z nekakšnimi partnerji, ki so za nekaj zadolženi. Toda stranke v vladi niso »zadolžene« le za določeno področje. Koalicijska vlada deluje in odgovarja kot celota. Od tod stalni pogovori oziroma usklajevanja koalicijskih strank in njihovih predsednikov. Ljubljanski župan jih ima, kot je znal reči (na soočenjih je postal previdnejši), za strankarsko kupčkanje. Strokovnjaki ne morejo rešiti tudi političnih vprašanj. Politične razlike usklajujejo in premagujejo politiki. V politiki je način, kako priti do dogovora, drugačen kot v podjetju. Janković seveda to dobro ve, vendar s sprenevedanjem nadaljuje. V vladi pač ne bo podžupana, arhitekta profesorja Janeza Koželja, na katerega se sklicuje, kot da bi bil edini, ki ve kaj urbanizmu.
Jasno, ko se enkrat dogovorimo, potem sledi le še izvajanje. Če to velja ne le v podjetju, velja tudi v družini. Vlado bi se torej dalo voditi tako kot družino. Tako preprosto je to. Očetje! Kandidirajte! In matere tudi!