Kolumnisti

Pandemija pod Alpami: Podivjane ženske in televizijski čredni nagon

Deli na:
Pandemija pod Alpami: Podivjane ženske in televizijski čredni nagon

Elvira Miše Miklavčič

Ni naključje, da so po padcu komunizma postale prav nekdanje komunistične države trg, na katerega se poleg Latinske Amerike proda največ telenovel in drugih maratonskih televizijskih serij.

Le kaj bi si mislil znan francoski socialni teoretik Gustave Le Bon, avtor dela Psihologija množic, če bi mu bilo dano v teh dneh sredi Ljubljane srečati maso podivjanih žensk, ki prepevajo znan Šifrerjev napev Martinov lulček je kot metuljček, medtem ko nestrpno čakajo na prihod priljubljenega avstrijskega igralca Hansa Sigla, znanega televizijskega zdravnika Martina Gruberja iz serije Gorski zdravnik?

Najbrž bi vzel v roke beležnico in si vanjo zapisoval svoja opažanja, s katerimi bi lahko že ničkolikokrat potrdil vse svoje brezčasne teorije o iracionalnem obnašanju ljudi v množicah, prvič objavljene že leta 1895.

Ko se posameznik potopi v množico, izgubi občutek lastnega jaza in osebne odgovornosti. Prevzame ga občutek anonimnosti in hitro ga lahko množica toliko »okuži«, da začne brezpogojno upoštevati prevladujoče ideje in čustva množice.

Če ima množica svojega voditelja, nekoga, ki jo spodbuja in usmerja, kot je obnorele gledalke spodbujal televizijski voditelj Peter Poles, imamo lahko v hipu pred seboj izredno lahko vodljivo skupino ljudi, katere necivilizirano vedenje izvira iz nezavednega, omejeno pa je z moralnimi in kognitivnimi sposobnostmi najmanj sposobnih članov te skupine. Vse to so znana dejstva, ki jih s pridom že več let izkoriščajo snovalci televizijskih vsebin, različni mnenjski voditelji in politiki.

Čeprav Slovenci radi verjamemo, da smo telenovele dobili šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je slovenska srca prevzela glavna junakinja mehiške telenovele Esmeralda, imamo vendarle za sabo nekoliko več izkušenj.

Telenovelam zelo podobne žajfnice so imele na področju bivše Jugoslavije od nekdaj visoko gledanost. Starejši gledalci se najbrž še danes z nostalgijo spominjajo maratonskega Mesteca Peyton, pa pozneje Dinastije, Dallasa, Santa Barbare.

Tik pred razpadom Jugoslavije je TV Beograd lansirala televizijsko serijo Bolji život (Boljše življenje), ki je vsaj po igralski sestavi spominjala na nekakšno narodnostno mešano koprodukcijo. Leta 1991, torej v zadnji sezoni omenjene serije in v zadnjih izdihljajih skupne države, pa so se celo našli posamezniki, ki so kot največji problem razpada Jugoslavije videli morebitno prenehanje snemanja in predvajanje serije, ki je bila na sporedu od leta 1987 do 1991.

Ni naključje, da so po padcu komunizma postale prav nekdanje komunistične države trg, na katerega se poleg Latinske Amerike proda največ telenovel in drugih maratonskih televizijskih serij. Ne zgolj zato, ker bi bili ljudje v teh državah lačni ljubezni in spletk, temveč zato, ker so zaradi narave političnega sistema že izurjena vodljiva publika.