Kolumnisti

Pahor se spet klanja tiranu Putinu. Sramota!

Deli na:
Pahor se spet klanja tiranu Putinu. Sramota!

Foto: Primož Lavre

Predsednik Pahor nas že dolgo vleče za nos, ko celotno kariero igra velikega proevropskega demokrata, nekakšni levi demokratični antipol Kučanu, dejansko pa s svojo borno zunanjepolitično dejavnostjo vedno znova legitimizira največje tirane in avtokrate.

In to v volilnem letu 2017 prodaja kot znak demokratičnosti, kot »dialog« in »strpnost«! Tako se zdaj mudi na veliki populistični turneji, s katero želi pokazati, da je veliki državnik in demokrat. Znova združuje nezdružljivo, saj je najprej obiskal nemškega predsednika Joachima Gaucka in kanclerko Angelo Merkel, zdaj se mudi pri ruskem tiranu Vladimirju Putinu, na koncu pa bo obiskal še ukrajinskega predsednika Petra Porošenka. S tem je hkrati vrgel več kosti za glodanje: eno za zagovornike liberalne demokracije in EU, eno za ljubitelje Putinove avtokratske tiranije in eno celo za zagovornike ukrajinskih žrtev ruskega izvoza tiranije z vojno. Februarska turneja pomeni nadgradnjo Pahorjeve populistične politike, ki jo že dolgo izvaja na področju notranje in zunanje politike z enim namenom: ostati na predsedniški funkciji za vsako ceno. Volitve 2017 so namreč pred vrati.

Z letošnjim obiskom pri Putinu Pahor le nadgrajuje svojo lansko sramotno gostitev tega ruskega tirana v Sloveniji. Zaradi naveze Putin-Trump so se vmes za ruskega tirana ogreli tudi naši desničarji, zato se Pahor še lažje pretvarja, da je veliki humanist, čeprav mu ni mar, da je Putin Rusijo spremenil v politično taborišče za lastne državljane. Na levici bentijo zaradi Pahorjevega zanemarjanja človekovih pravic v zvezi z novelo zakona o tujcih, seveda pa so slepi za Pahorjevo zanemarjanje človekovih pravic pod ruskim tiranom Putinom. Saj je bil Putinov lanski obisk za naše levičarje največji dogodek leta 2016! Tistim, ki jih moti, da Putinova Rusija še vedno izvaja vojaške operacije v okupiranem delu Ukrajine, tem bo Pahor pod nos pomolil obisk pri ukrajinskem predsedniku Porošenku. Češ poglejte, jaz sem z vsemi v postelji, s tirani in njihovimi žrtvami.

Kljub temu se Pahor bolj nagiba v korist tiranov kot njihovih žrtev. Zato je konec lanskega leta obiskal turškega tirana Recepa Tayyipa Erdogana, s čimer je legitimiziral njegovo teptanje človekovih pravic in surove čistke po državnem udaru. Da ne govorimo, da se tako Putin kot Erdogan vsak po svoje zavzemata za oslabitev in razpad EU. Vendar Pahorja to nič ne zanima, saj ima pred očmi le ohranitev na stolčku. Zato se je kot premier 2010 v Tripoliju srečal s pokojnim libijskim tiranom Moamerjem Gadafijem, da bi ga prosil za finančna sredstva za politični projekt Stožice svojega tedanjega tekmeca Zorana Jankovića. Čeprav je bilo vsem jasno, da je bil Gadafi zaradi zločinov nad lastnim prebivalstvom že dolgo mednarodno povsem osamljen in so ga 2011 med arabsko pomladjo ubili libijski uporniki. Vendar je Pahor to sramoto kot pravi populist reduciral na zgodbo o ubogi kameli.

Pahor je tako uspešen, ker predstavlja mehko, a brezkompromisno različico populista. Tudi na področju notranje politike meša nezdružljivo in nenehno sedi na vseh stolih: najprej pokopava kosti domobrancev in ustašev, nato že hiti na kakšno partizansko procesijo zveze borcev, denimo v Dražgoše. Pred volitvami 2012 je metal populistične bombice naivni javnosti, ko je opletal s Kučanom in strici iz ozadja, ki da ga rušijo. Danes je vse drugače, saj v knjigi Slovenija in pika! (2016) hvali lik in delo Milana Kučana bolj, kot se ta hvali sam. In to ni vse – Pahor na vsa usta hvali tudi osamosvojitvene zasluge Jožeta Pučnika, nadškofa Alojzija Šuštarja, Janeza Janše in Igorja Bavčarja. V svojem populizmu na nikogar ne pozabi, od kogar bi lahko imel korist, tudi na nekdanjega nasprotnika Danila Türka ne, zato je podprl njegovo pozneje propadlo kandidaturo za šefa OZN.

Pahor je populist še iz časov, preden je populizem prišel v modo. Med volilno kampanjo 2012 se je s populizmom zoperstavil vstajniškemu populizmu, ki se je takrat neposredno postavil na Türkovo stran. Kot predsednik že ves mandat brenka na populistične strune – od dobrikanja na socialnih omrežjih do samoparodije. To je pokazal lani, ko se je dal peči »na žaru« in se serviral ljudstvu, namazan s popoprano omako populizma. Kot populistični predstavnik tranzicijskega političnega establišmenta je Pahor največja politična prevara v samostojni državi. Neskončno je zvit in svoje besede in dejanja redno prilagaja publiki ali sogovorniku. Igra velikega demokrata, proevropskega politika, humanista, povezovalca in celo liberalca, ki se hkrati brati z največjimi svetovnimi tirani in avtokrati, ki rušijo EU.

Pri Pahorju so vse zgolj prazne besede in šov za naivno javnost, namenjeni ohranitvi na oblasti za vsako ceno. Zato mu je vedno znova uspelo prevarati volivce, doslej je imel kar tri predsedniške funkcije – predsednika državnega zbora, vlade in države. Zaradi svoje spretnosti vedno konča kot zmagovalec, saj celo poraz zmanipulira v zmago in svoje največje slabosti prodaja kot politično vrlino in kraljuje na lestvicah priljubljenosti. Zaradi prave mešanice populizma je Pahor nepremagljiv, premaga ga lahko zgolj Pahor ali pa še večji populist od njega, a ga vsaj zazdaj ni na spregled. Obstaja še ena pot: da pred volitvami 2017 spremenimo ustavo, ukinemo nepotrebno in razsipno funkcijo predsednika republike in s tem tudi populista Pahorja. Dol s populizmom!

KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA.