Kolumnisti

To so veliki izdajalci slovenskega naroda - Pahor, Kučan in Kardelj

Deli na:
To so veliki izdajalci slovenskega naroda - Pahor, Kučan in Kardelj

Ivan Klemenčič, publicist

Izguba slovenskih ozemelj zadnjih več kot sedemdeset let ni le poraz, je polom politike slovenskih komunistov. In s tem polom manipuliranega slovenskega naroda. Boljševistična avantgarda je od Čebin 1937 praviloma izdajala narodove vitalne interese. Njihove samooklicane voditelje zato prepoznavamo kot velike izdajalce slovenskega naroda.

Odkar so na oblasti, se slovensko ozemlje nenehno krči. Zadnji, letošnji primer je obžalovanja vredna posledica vsiljenega arbitražnega sporazuma. Zanj je neposredno odgovoren nekdanji premier Borut Pahor.

Spomnimo: najprej je glede razmejitve med državama nerazumno nediplomatsko in ultimativno nastopil proti Hrvaški pred njenim vstopom v Evropsko zvezo. Posredovala je Evropska zveza in sledila je kazen, nekakšen ultimat Sloveniji z razsojanjem o meji med državama z arbitražnim sodiščem v Haagu. Z njim Hrvaška ni imela kaj izgubiti, Slovenija lahko vse.

Sledila je druga skrajnost, navdušenje postkomunistov nad arbitražo kot edino in najboljšo možnostjo ter že takoj varanje pred ljudskim referendumom za potrditev arbitražnega sporazuma. Po domovih so pošiljali gradivo z zemljevidom, ki je demonstriral kot fait accompli slovenski teritorialni dostop do mednarodnih voda.

Janez Janša je že takrat, leta 2010, napovedal to, kar se je sedem let pozneje v resnici zgodilo.

Slovenija je izgubila stik z odprtim morjem in nima več statusa pomorske države. Postala je prikrajšana država, zdaj le še z nekakšno služnostno pravico čez hrvaško morje. Ta bo lahko tradicionalno še naprej nagajala in omejevala tudi to pravico. Na kopnem Slovenija izgublja ozemlja in ljudi z novimi problemi.

Zdaj tisti, ki so odgovorni za ta polom, hvalijo razsodbo haaškega sodišča in s tem sebe in svoja zgrešena stališča. Svojo nesposobnost in tradicionalno bežanje od odgovornosti. Dobili da smo celo tri četrtine Piranskega zaliva, ki je bil vedno slovenski. Janez Janša je opozarjal na izgubo zgodovinskega spomina, na zavezujoče stanje za obe strani ob osamosvojitvi 25. junija 1991, ko je Slovenija nadzirala celoten Piranski zaliv in imela izhod na odprto morje, to je v eni od svojih not uradno potrdila tudi hrvaška stran.

Foto: Bobo

Od arbitraže bistveno boljši sporazum Račan-Drnovšek je omogočal izhod na odprto morje. A Slovenija je imela še močne argumente. Kot edini naslednici Osimskih sporazumov ji je bil po sporazumu z italijansko vlado leta 1968 o razmejitvi epikontinentalnega pasu med država priznan tak pas in s tem izhod na odprto morje.

Ustavni sodnik Mitja Deisinger je ob tem marca 2010 po mednarodnem pravu utemeljil, da Piranskega zaliva ni mogoče razmejiti, ker gre za zgodovinski zaliv (historic bay). Ali haaško sodišče pri razsodbi in slovenski postkomunisti v svojih ekspertizah na sto in sto straneh tega ne vedo?

Na vsa ta dejstva se demokratični politiki in tiskana in spletna demokratična glasila odzivajo povsem nedvoumno.

Kje je izvirni greh tega poloma? Na začetku reševanja mejnega spora, ko so nesposobni nedržavotvorni komunisti zagrešili neodpustljivo neumnost in določitev meje med državama niso povezovali s hrvaškim vstopom v Evropsko unijo, da se ta povsem naravno prej določi.

Ko se je to že zgodilo, pa se danes ne sklicujejo na ultra vires, se pravi na mandat, ki ga je slovenska država z odločitvijo državnega zbora leta 2013 dala sodišču za reševanje slovenskega neoviranega dostopa na odprto morje. Pahor je celo zavrgel že potekajoče dogovarjanje o meji z Janševo vlado. Skratka vse narobe, amatersko in nedržavotvorno.

Arbitražni sporazum je tako Pahorjev veliki polom in veliki polom slovenskih komunistov. In polom znova prevaranega slovenskega naroda.

Arbitražno sodišče je tako s pomočjo slovenskih komunistov podprlo nadaljevanje velikohrvaškega agresivnega prodiranja proti severu in okupiranja slovenskih ozemelj. Spomnimo na poglavitna dejstva. Piranski zaliv je od 13. stoletja po katastru pripadal piranski občini, prav tako Savudrija. Še v začetku 20. stoletja ni prebival v celotni Istri niti en Hrvat, tu so živeli Italijani in Slovenci. Do konca zadnje vojne ni v Istri Hrvaški pripadal niti en kvadratni meter ozemlja.

Malo je znano, da so denimo Novi grad zgradili Slovenci iz notranjosti Slovenije in ga v spomin po ljubljanski predhodnici imenovali Emonia. Meja med Kranjsko in Hrvaško je bila pri Trsatu nad Reko. Velikohrvaško načrtno okupiranje Istre se je začelo po razpadu Italije septembra 1943, spodbudo je dal hrvaški Zavnoh, in po pričevanju »privolitev Hitlerja« pronemški Nezavisni državi Hrvaški (pri tem je odpovedal ideološki protifašizem slovenskih boljševikov in njihovih naslednikov, NDH niti ne omenjajo).

Foto: Bobo

Predhodna stopnja izgube slovenskega ozemlja v Istri je bila osamosvojitev. Takrat, točneje ob umiku JLA oktobra 1991, je minister za obrambo Janez Janša daljnosežno predlagal slovenskemu predsedstvu, ki ga je vodil zadnji prvi komunist, da z vojsko zasedejo radar in s tem Savudrijski polotok. To bi bilo ključno dejanje za razrešitev vseh nepremostljivih problemov. Ne bi rešili le slovenskih zaselkov južno od Dragonje, ohranili bi celovitost Piranskega zaliva in z njegovo suverenostjo omogočali Sloveniji neoviran izhod v mednarodne vode.

A znova so bili v akciji komunisti, se pravi predsedstvo z Milanom Kučanom na čelu, ki so predlog zavrnili. Njegov član Ivan Oman se ne spominja, da bi ta predlog sploh obravnavali na predsedstvu. Tako so povzročili Sloveniji neprecenljivo, morda nepopravljivo škodo. Z vojaško zasedbo bi še lahko popravili tudi Kardeljevo neodgovorno odločitev razmejitve med takratnima republikama, kot bomo še videli, in se državniško izognili novi izdaji vitalnih nacionalnih interesov.

S tem se potrjuje zgodovina komunizma na Slovenskem kot ena sama zgodovina izdaje vitalnih slovenskih interesov. Ali tudi kot ena sama zgodovina sistemske korupcije. Ali kot ena sama zgodovina zatiranja in ropanja slovenskega naroda.

Kučan je tako v poosamosvojitvenem obdobju najbolj odgovoren za izgubo celovitosti Piranskega zaliva in slovenskega izhoda na odprto morje.

Zavrnitev vojaške zasedbe Savudrijskega polotoka je njegov veliki polom in veliki polom njegove komunistične druščine. In s tem polom kar naprej manipuliranega slovenskega naroda.

In to ob znanih dejstvih, poleg navedenih tudi, da je južna meja koprske škofije do 1977. potekala po sredini Savudrijskega polotoka; da je bil savudrijski svetilnik na rtu polotoka slovenski in je po uradni jugoslovanski objavi še leta 1974 pripadal Slovenskemu primorju; da ga je nemška vojaška enota ob koncu vojne predala Mornariškemu odredu Koper, ki je deloval tudi med Dragonjo in Mirno.

Ta Janšev ključni zavrnjeni predlog v javnosti ni več aktualen. Podobno kot je še ena predhodna stopnja reševanja meje v Istri, in sicer s Kardeljem, ob vseh nejasnostih in predvsem skrivanju. Zakaj, ni težko uganiti. Gre za še eno neslavno delo slovenskih komunistov, in to kar prvega med njimi. Po eni variant naj bi Tito zahteval od Kardelja in Bakarića, naj že vendar v Istri določita mejo med severnima republikama.

To naj bi bilo v petdesetih leti prejšnjega stoletja ali manj verjetno okoli leta 1964. Nekateri pisci skušajo Kardelja zagovarjati, vendar ob nasprotnih dejstvih niso ravno prepričljivi. Utemeljeno sklepamo, da je bil Kardeljev proletarski internacionalizem vzrok za odločitev o meji na Dragonji in ne na Mirni. Saj je tako vse naše komunistično.

Foto: Arhiv Reporterja - Edvard Kardelj

Bakarić in Hrvatje očitno niso tako mislili. Če bi slovenski boljševik upošteval takratne meje občine Piran in bil zaveden Slovenec in demokrat, bi zelo preprosto ohranil tamkajšnja slovenska naselja, Savudrijo in slovenski izhod v mednarodne vode.

Njegovo boljševiško protislovensko identiteto izdaja kar neprijetna in danes zamolčana peticija prebivalcev Savudrije ob razpadu Svobodnega tržaškega ozemlja – z uradnima jezikoma italijanščino in slovenščino – sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Zahtevali so, naj se ponovno vzpostavijo stare meje občine Piran.

Peticijo so izročili takratnemu piranskemu županu Davorinu Ferligoju. Ta se je kot soborec poznal s Kardeljem in ga je ob prvi priložnosti seznanil z zahtevo Savudrijčanov. Kardelj mu je nestrpno očital, da ruši enotnost jugoslovanskih narodov. Poučil ga je, da bodo notranje meje v Jugoslaviji odpravljene. Znano je še, da je Ferligoj izjavo o takratnem dogajanju notarsko overil, da ji tudi v prihodnje zagotovi verodostojnost.

Zdaj pa pozor in komaj verjetno. Tako rekoč sveto Kardeljevo stališče je bilo za njegove ideološke naslednike potihoma obvezujoče vse do danes. Najprej veliki revolucionar in boljševik, potem interesi slovenskega naroda. Če je odločil Kardelj, komunistična avtoriteta s svetniškim nimbom, potem nimamo kaj …

Izdaja slovenskega naroda se tako lahko nadaljuje. O slovenski usodi spet odločajo nelegitimni in neodgovorni ljudje.

Tako je tudi tokrat vse jasno: meja na Dragonji je Kardeljev veliki polom in veliki polom slovenskih komunistov. In daljnosežno polom neobveščenega in znova izdanega slovenskega naroda. Koliko časa še?

S tem tragična zgodba o zmanjševanju slovenskega nacionalnega ozemlja v režiji slovenskih komunistov ni končana. Spomnimo, vsaj povzemajoče, kako usodno jo dopolnjuje še predhodna časovna stopnja, to je izguba tržaškega in goriškega območja ob koncu zadnje vojne s sto štirideset tisoč Slovenci. Stalin tu svojim slovenskim in jugoslovanskim vernikom ni hotel pomagati, Zahod pa obeh ozemelj ni hotel dati totalitarni in proruski Jugoslaviji. Če bi bila Slovenija demokratična, prozahodna državna entiteta, bi se to veliko verjetneje zgodilo.

Če sežemo še ne dosti nazaj, moramo navesti vedno bolj jasno umazano kupčijo za slovensko Koroško med Angleži in Titovimi komunisti. S podlo prevaro prvih. Ti so imeli dvojno korist: s slovenskimi begunci tako niso prav vedeli, kaj storiti, begunska taborišča v Italiji so bila polna, bili so stroški in druge skrbi.

Zahodu so priborili demokratično območje na njegovi južni meji. Titovi krvniški tolpi so bili bolj kot pozitivno ohranjanje slovenskega nacionalnega ozemlja pomembni politični nasprotniki, da se jih za vedno znebijo. Z genocidnim pobojem vojnih ujetnikov, družin, žena in otrok so demonstrirali barbarstvo boljševizma in svoje barbarstvo.

Če sežemo še zadnjič nazaj, do konca prve vojne, smo pri plebiscitu za Koroško, zibelko slovenstva. Takrat še ni bilo protinacionalnih komunistov, svoje je opravil protislovenski Balkan. Se pravi agresivna srbska vojska, ki je tam živečim Slovencem posredno dopovedala, dokazala, naj si ne želijo živeti v zaostali srbski državi.

Tako ni dvoma, tudi Balkan nam je škodil, vendar daleč najbolj slovenski komunisti.

A vrnimo se v sedanji čas. Nedvomno bo treba poklicati na odgovornost vse tiste politike in njihove strokovnjake za drag denar, da podrobneje pojasnijo, kako so zastopali slovenske interese, kakšne zahteve so postavili arbitražnemu sodišču. Se pravi, pozvati na odgovornost vse pahorje in kučane in druge politične dobrotnike slovenskega naroda ter njihove ideološko preskušene strokovnjake, da pojasnijo izgubo statusa Slovenije kot pomorske države in vso drugo izgubo.

Pričevanje sprva z njimi sodelujočega dr. Petra Pavla Klasinca potrjuje domnevo, da so slovenski strokovnjaki v Haag poslali slabo pripravljeno gradivo in ga tam še slabše zastopali. Kot še pravi, je bilo nestrokovno pripravljeno, pomanjkljivo in brez slovenske nacionalne zavesti, to ni presenetljivo. Utemeljeno lahko domnevamo, da je bil to vzrok poloma arbitražne sodbe. Kljub skrivanju bo nujno slovenski javnosti predstaviti vse gradivo in predvsem za Haag pripravljeni memorandum.

Načelna pripomba tej ekipi je, da v njej niso ravnali državotvorno, v stoletnem in tisočletnem interesu slovenskega naroda. Že za zdravo kmečko pamet je več kot nerazumno in neprofesionalno, da so bile njihove ozemeljske zahteve skrajno minimalistične. Več kot skrajno minimalno je zahtevati »ugodno« delitev Piranskega zaliva in biti potem srečen, ker si ga četrtino izgubil in zraven še vso pripadajočo obalo.

Minimalna zahteva bi morala biti meja po sredini Savudrije, ki je tudi zgodovinsko nesporna.

Kot že vemo, to pomeni vključitev slovenskih zaselkov južno od Dragonje in teritorialni izhod v mednarodne vode. To je minimum minimuma, od katerega Slovenija ne bi smela odstopiti. Zgodovinska zahteva bi morala biti meja na reki Mirni, ne glede na nekompetentnost s slovensko krvjo najbolj okrvavljenega zločinca Kardelja.

Zadnja priložnost za zavedne Slovence in ne protinarodne komuniste bo hrvaški vstop v schengen in predhodno hrvaško urejanje meja z vsemi sosedi, ko se bo tudi pokazalo, kdo je prepotenten in agresiven do njih. Težavna Hrvaška z dobrimi štirimi milijoni prebivalcev hoče biti v vlogi vodilne »lokalne velesile« (sledeč stoletnim velikohrvaškim aspiracijam tudi po NDH), še posebno nasproti Srbiji. Slovenski primer razmejitve je zanjo vzorčen. Za slovenske demokrate bo to še en odpustek in priložnost popraviti, kar se da.

KOLUMNA IZRAŽA STALIŠČA AVTORJA IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA