Ste morda eden od čedalje številnejših Slovenk in Slovencev, ki se pridušajo, da zdaj pa ti naši politikarji z medsebojnimi oblastnimi spopadi res gredo že predaleč? Se vam zdi, da svet česa podobnega še ni videl?
Napaka! Generacija mojih in vaših babic, dedkov in pradedkov je bila priča skoraj natanko enakim dogajanjem v enako kriznih gospodarskih razmerah, ko so izbranci ljudstva iz levega in desnega političnega tabora namesto za narodov blagor skušali v imenu demokracije najprej poskrbeti za stolčke, na katere bodo posadili svoje riti. In dokazi?
Nisem jih posebej iskal, kajti naključje je hotelo, da so oni našli mene. Zgodilo se je pred nedavnim, ko smo proslavili 90-letnico družinskega prijatelja Štefana P. Ob tej priliki mu je domiselni sin podaril kopiji časopisov Slovenec in Jutro, ki sta izšla 15. septembra 1921, na jubilantov rojstni dan. Poglejmo, zakaj me je prebiranje njune vsebine najprej pretreslo in potlej navdalo s spoznanjem, da je politika v Sloveniji ujetnik scenarija, zaradi katerega se predstave, ki smo jim priča, po skoraj sto letih niso nič spremenile, pa tudi novi igralski obrazi ne prinašajo nič novega.
Na prvi strani Slovenca, v dolgem, nepodpisanem uredniškem uvodniku z naslovom Katastrofalne številke, med drugim beremo: Divja strankarska borba ruši državo že od njenega obstoja sem. Privremeno Narodno Predstavništvo ni imelo smisla za nič drugega kot za visoko politiko… Ministri so prihajali in odhajali, nastavljali uradništvo in ga odpuščali, izdajali naredbe in jih preklicevali, a ne kakor je to veleval interes države in dopuščal državni proračun, ampak kakor je to zahteval strankarski interes. Poslanci so interpelirali – odgovorov ni bilo; intervenirali so osebno – uspeha ni bilo. Vladal je strankarski malik, oblečen včasih v obleko narodnega navdušenja,… država se je pa sušila vsled strankarske tuberkuloze.
Dva odstavka niže uvodničar desničarskega, domnevno klerikalnega Slovenca predrzno ugotavlja: Po svetovni vojni je zavladala po celi Evropi silna korupcija. Tudi pri nas se je razpasla ta kuga do skrajnosti. Zdravnika, ki bi bil pripravljen lečiti to zlo z žarečimi kleščami, naša država ni našla. Parola se je glasila: Kjer hiša gori, grejmo se vsi! Malo poštenja in še manj morale je vplivalo na državno blagajno tako, da je bila vedno bolj polna – papirja. Narodna banka je naročala vagon za vagonom papirnega denarja, ki ga je požrla brezkontrolna državna uprava – zakaj? V katere svrhe? Nihče ne ve! Parlament dela ustavo, radikalci zmerjajo demokrate in obratno, potem počivajo, država pa brede v dolgove, da v Parizu komaj dohajajo s tiskanjem denarja. Ali je potem čudno, če mu vrednost pada?
Še bolj zanimiv je zaključek sestavka, ki dovoljuje špekulativno ugibanje, ali avtor ni nemara skočil v časovni stroj in se kak teden skrival v kabinetu Franca Križaniča, preden se je spet preselil na začetek dvajsetih let prejšnjega stoletja: Dokler finančni minister ne ve, koliko prejme, tudi ne more vedeti, koliko sme izdati. On pa le troši, troši, troši. Kadar ni več, evo nov vagon iz Pariza. Tako ne gre. Mi vedno trdimo: najprej imeti, potem izdajati in ne narobe. Najprej je treba organizirati davčne oblasti po vsej državi – danes jih še ni – upeljati finančno kontrolo po vsej državi – danes je še ni – nato redno pobirati davke brez posebnih nagrad davčnim uradnikom in videli boste, da pojde.
Oba časopisa, Slovenec in Jutro, pa precejšen del prvih dveh strani namenjata tudi županski aferi oziroma aferi Pesek, ki je iz današnje perspektive, zaradi aktualnih razprtij v Sloveniji, vredna, da jo potegnemo iz pozabe. Antona Peska, člana NSS in uglednega pripadnika klerikalnega tabora, je namreč po zmagi na volitvah za župana Ljubljane več ljudi obtožilo, da je homoseksualec, ki so ga nekoč v preteklosti celo zasačili pri »nemoralnem deliktu«. Kljub ogorčenemu zanikanju Peska in kljub podpori desničarskih veljakov osrednja vlada v Beogradu ni potrdila njegove izvolitve, marveč je uvedla tajno uradno preiskavo. Po sklepu notranjega ministrstva jo je vodil načelnik ptujskega glavarstva gospod Pirkmajer. Ker se ni zaključila ravno ugodno za NSS oziroma za nesojenega župana slovenske prestolnice in ker so na podlagi javnosti nedostopnih izsledkov iz Beograda že sporočili datum ponovnih volitev, je Slovenec v osumljenčevo obrambo zapisal, da je takšno ravnanje mogoče samo v neustavni in nepravni državi, kar Jugoslavija ni:
Pri nas pa pravilno izvoljeno… mestno zastopstvo in potom njega celo prebivalstvo ljubljansko do danes zastonj čaka, da se mu avtentično povejo razlogi nepotrditve župana. Vezano je le na časopisna razkritja, ki morejo biti čisto navadne starobabje čenče.
Jutro, glasilo takratni liberalnih, bojda naprednih krogov, je drugače od Slovenca seveda z velikim veseljem pomagalo demonizirati »protinaravno iztirjenega« možakarja iz nasprotnega političnega pola, kakršnih pred devetdesetimi leti niti med konjskimi hlapci niso radi videli:
Veliko smeha je povzročila včerajšnja »Jugoslavija«, v kateri skušajo zamorca oprati s tem, da nudijo drugega zamorca, ki se baje imenuje Jože Pesek, a se previdno nahaja v Ameriki. Verjetno je v sorodu z Antonom Peskom, saj se ta defekt rad podeduje. Ker A. Pesek svojega slučaja sam očividno ne smatra za zasebno zadevo, smo opravičeni dostaviti, da ga vse zaslišane priče poznajo že mnogo let in je vsaka zamenjava izključena. Strinjamo se s strokovnjaškim mnenjem gospoda advokatskega kand. Stefanovića Emila, da kdor je bil pred 12 leti homoseksualec, je to še danes. Beležimo tudi, da prof. Fran Bračun v včerajšnji »Jugoslaviji« trdi, da je Pesek moralna propalica, ako se mu dokaže, kar se mu očita.
Je treba še kaj dodati? Morda dejstvo, da je liberalna struja v Sloveniji v odnosu do seksualno drugačnih v slabem stoletju nedvomno naredila nazorski preskok, podoben selitvi iz neandertalčeve votline v domovanje Katarine Kresal. Kar pa zadeva ljubljanskega župana, že spet povzroča hudo kri.