Kolumnisti

O lažnivem, škodljivem in prevarantskem Cerarju

Deli na:
O lažnivem, škodljivem in prevarantskem Cerarju

Druščina z Gregorčičeve uvaja nekaj, čemur lahko rečemo državno suženjstvo.

Jeseni, ob polovici mandata, je Miro Cerar poudaril predvsem stabilnost javnih financ. Razumeti je bilo, naj zasebni sektor nikar ne misli, da bo vlada zdaj zmanjševala davčno breme. Oni so, logično, kaj pa drugega, na robu, na limitih, vsako znižanje bi pomenilo manjši priliv v proračun, ogrožen bi bil malodane obstoj Slovenije. A petelin se ni ne dobro obrnil ne naskočil kokoši, še manj trikrat zapel, ko je v veselem decembru bogato obdaroval parazite: 200 milijonov evrov je vlada dala SDH, 50 milijonov slabi banki, 20 milijonov 2TDK, 186 milijonov javnim uslužbencem (skupaj s prej dogovorjenimi sprostitvami napredovanj in plačnih lestvic ter učinki davčnega prestrukturiranja), 36 milijonov zdravnikom, 20 milijonov je odnesel 2. januar in osem milijonov evrov so dobili upokojenci. Skupni strošek? Za vlado – malenkost: več kot pol milijarde evrov.

A prav nič od tega ne bo šlo iz žepov omenjenih razbojnikov, vse bo strošek nekaj več kot 450.000 zaposlenih v zasebnem sektorju, ki so drugače od navideznih (virtualnih) v javnem sektorju edini realni davkoplačevalci. Znameniti ZUJF je tako za javni sektor skoraj odpravljen, od njega so ostale le obremenitve gospodarstva: ostaja ekstra dohodninski razred (50-odstotni), davek na dohodek pravnih oseb se ni znižal, kot je bilo predvideno, ampak zvišal (s 17 na 19 odstotkov), dohodnina od dividend je ostala 25-odstotna, enako DDV (22 odstotkov), pa še kaj bi se našlo. Druščina z Gregorčičeve torej uvaja nekaj, čemur lahko rečemo državno suženjstvo. Sploh ne delaš več zase, ampak samo za druge. A ne katerekoli druge, temveč za natančno določeno skupino privilegirancev – javne uslužbence.

 Njim je vlada z zadnjimi odločitvami odprla vrata raja, o katerem niti najbolj zadrti ultralevičarji niso sanjali, izpolnjuje se tisto, o čemer je pred poldrugim letom pisal marksistični ekonomist Bogomir Kovač: »Spremeniti se mora njegovo jedro, javna odgovornost za zasebni interes. (…) Nevidna roka trga je skrita roka tatov, vidna roka države pa pot do ekonomske demokracije.« To pomeni, da je država tista, ki skrbi za svoj interes in hkrati določa, kaj je interes zasebnika. Ali prosto po nemškemu ekonomistu Franzu Oppenheimerju, po katerem lahko posameznik le na dva načina zadovolji svoje potrebe: s prostovoljno proizvodnjo in prostovoljno izmenjavo dobrin ter z nasilnim prilaščanjem tuje lastnine in dobrin. Prvi način je ekonomska, drugi pa politična metoda. In slednjemu Miro Cerar ob ovacijah raznih štrukljev, kuštrinov in sušnikov, za katere ropa in krade pri belem dnevu, zvesto sledi.