Šestindvajset »intelektualcev«, ki je javno podprlo kandidaturo Zorana Jankovića, je postavilo nov mejnik v nemoralnosti kot primarne družbene sile v današnji Sloveniji. Tu ne mislimo toliko na to, da je vsakdo od takšnih podpornikov prejel toliko in toliko drobiža z županove mize, pa se mu je potem oddolžil z »neodvisno« podporo. Mislimo bolj na Mefista celotne zgodbe, zvodnika šestindvajseterice, ki jo je pripeljal k svojemu prijatelju na Magistrat. Mislimo na Milana Kučana.
Kučan je namreč »sposobnost«, da pred drugimi priplava na vrh, ko se napovejo spremembe, že tolikokrat unovčil, da je to postala njegova prepoznavna identiteta. Nekdanji predsednik republike namreč ni nekdo, ki bi imel zasluge za razpad Jugoslavije, za mehki prehod v demokracijo in za razvoj Slovenije v zadnjem desetletju. Prav tako ne za liberalizacijo republike pod Stanetom Kavčičem konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Nasprotno, je človek, ki je vsemu nasprotoval do trenutka, ko se je izkazalo, da to postaja glavni trend. Potem se je zasukal, v tej zvezi pa poznamo mnoge, tudi neverjetne zgodbe. Leta 1983 je Spomenka Hribar izdala knjižico Krivda in greh, v kateri je prvič pisalo o povojnih pobojih. Izid je bil usklajen s tedanjo partijo, natančneje z Milanom Kučanom (do leta 1982 predsednikom skupščine SRS, od tega leta naprej slovenskim predstavnikom v predsedstvu CK ZKJ). Četudi se je na prvi pogled to zdelo dejanje velikega poguma in odkritosrčnosti, je imel partijski funkcionar s »slovensko Antigono« drugačen načrt. Hotel je namreč zastrašiti in ustaviti pohod starejših komunistov (Mitje Ribičiča, Viktorja Avblja, Ivana Mačka), ki so bili – za razliko od njega – generacijsko vsi udeleženi v krvavih homatijah slovenske revolucije 1941–1945 in jim je to ob zori sprememb v Evropi predstavljalo nezaslišano hipoteko.
Kučanu je ta met uspel: že leta 1986 se na račun starih revolucionarjev povzpne na sam vrh partije in prek nje usmerja državo vse do zadnjega dogodka na Magistratu. Tudi princesa slovenske »sprave« je ne odnese slabo: v dogajanje poseže tedaj, ko je treba uničevati vsakogar, ki bi interese Kučana in njegovega zaledja ogrožal. Ustavite desnico, predvsem pa njeno pisanje zoper vodjo opozicije že dve desetletji notorično odraža njeno pripadnost Kučanovi viziji ohranitve partijske oblasti za vsako ceno.
Hribarjeve na Magistratu ni bilo, ker tam ni bila potrebna. Tam je bilo mesto za druge, ki so vsi po vrsti demonstrirali, kako temeljito je partijska mentaliteta izpridila slovenski značaj. Namreč, človek in njegov jaz v jugosocializmu nista bila pomembna, ker je štel le cilj v svetli prihodnosti (popolna brezrazredna družba brez krivic). Jankovićeva kandidatura je s tega stališča odličen pokazatelj, kako na dnu se je znašla morala slovenske partijske »nadstavbe«. Do sedaj še noben kandidat za mandatarja ni v igro vstopal s hipotekami političnega kriminala takšnih razsežnosti in s tako strašljivo perspektivo slovenske prihodnosti. Če bi Janković slučajno zmagal, čaka Slovenijo miloševićevski scenarij: popolna medijska in politična blokada, ropanje države in njen bankrot ter na koncu intervencija zahoda. Če je Nemčija potrkala na Sanaderjeva vrata, bo še toliko prej na Jankovićeva: takšnih škandalov si namreč razviti znotraj evro območja ne morejo privoščiti.
Kučanova življenjska strategija v politiki je tako izdajanje nekdanjih zaveznikov ali celo botrov. Zadnje v tem redu je dejstvo, da je leta 2008 podprl Pahorja, ki ga sedaj že nadomešča. Podobno je leta 1970 in 1971 storil s Stanetom Kavčičem. A izdaja je najnižji red dejanja, to je pisal že Dante v 13. stoletju. Levica je te vrste čednost izvozila tudi na desnico, kjer jo uporablja po potrebi, predvsem tedaj, ko ji gre za nohte. Tako poznamo Cirila Pucka, Marjana in Janeza Podobnika, Lojzeta Peterleta, v sedanjem času pa nastaja pojav, ki ga še ne moremo v celoti razumeti (ali pač), lahko pa natančno napovemo, kakšne nevarnosti prinaša in kakšne utegnejo biti njegove posledice. Gregor Virant dolguje veliko večino tistega, kar je dosegel v politiki, stranki SDS. Brez nje ga ne bi bilo. Njegov mentor Peter Jambrek nekaj dolguje še prejšnji stranki, ZKS, nekaj pa celo neuvrščenemu gibanju, katerega prestolnico (Lusako – Zambija) je v sedemdesetih letih kot univerzitetni predavatelj utrjeval v veri v samoupravno prihodnost planeta.
Zakaj se je Virant čez noč odločil ustanavljati svojo listo, ne vemo. Kateri bodo njeni kandidati na volitvah, tudi ne. Koliko izmed njih in pred vsem kdo bo član prihodnjega parlamenta, je popolna uganka. Nekaj pa ostaja zunaj dvoma: gotovo jih bo precej bolj naklonjenih koaliciji z Jankovićem (s Kučanovo novo zmagovito formulo) kot s SDS. V Sloveniji so poslance (in stranke) vedno kupovali, enkrat se je zgodilo celo, da je vsa poslanska skupina prestopila na drugo stran (Zeleni Slovenije k LDS, marca 1994, čeprav za to niso dobili mandata volivcev).
Vemo pa to, kar so pisali mediji in kar je v intervjuju prejšnji teden prostodušno priznal Jambrek sam: da sta Marko Pogorevc in Gregor Virant »produkt« nekega zajtrka na Drnovškovi terasi leta 2000, kjer se je zanju še posebej zavzel Borut Šuklje. Jambrek s tem ni povedal samo, da obstaja omrežje, ki se prekriva z navedbami anonimke Nevidna moč, temveč da imajo politične skupine tranzicijske levice velik interes po plasiranju politikov tipa Virant in Pogorevc. Ko beremo medije naprej, nas ti vodijo do pisarne Mira Senica, ki živo (finančno) podpira »projekt Virant«. Ta (in njemu sorodni) mu zagotavlja tudi optimalen plasma v medije, kjer se le-ta pojavlja kot mandatar, četudi nima ne stranke in ne liste.
Ljudje dobre volje lahko upamo (ali verjamemo), da je slovenski človek toliko zrel, da se ne bo pustil na led peljati še enkrat. Sicer »krivda in greh« ne bosta samo lastnost Kučanovega zaledja, temveč naroda kot celote.