4. grudna po staroslovenskem koledarju bomo res obhajali nenavadni dan. A je kljub temu boljševike z oblasti odneslo neko dejstvo, na katerega niso mogli vplivati. Res je, da so poskrbeli tako rekoč za vse: v tem letu so v Evropo poslali kovanec s podobo Franca Rozmana - Staneta, zgradili so Titovo cesto, odlikovali Ertla: pred nekaj dnevi so elitno Rožančevo nagrado podelili Miklavžu Komelju. Slovenska javnost je mladega stihotvorca sicer poznala po verzih: »Tvoj jezik me ščiplje v ušesu/ vendar sama nezmerne besede o predanosti trosim/ ko se še z isto odejo pokrit/ oblačiš za odhod.« Kolikor so vedeli povedati literarni kritiki, so bile besede za umetnostno zgodovino slovenske književnosti neuporabne: avtor je z njimi kljub vsemu nekaj zaslužil, saj ga je Mobitel v študentskem paketu vzel kot maskoto novega prijema pri prebujanju brucev po zabavah. Lahko si ga namreč z melodijo Špelce Grošelj nastavil za budilko.
Tako se tudi dobro desetletje kasneje na trgu pojavila glasna zbirka esejev. Njen pomen se po izpovedni moči ne more primerjati z ničimer, kar je pomenilo njeno konkurenco, npr. s spisi Iva Svetine ali Aleša Bergerja. Tudi zato je žirija v obrazložitev napisala zdrsano frazo: »Komeljevi zapisi o poeziji so izpisani poetično, kar za pesnika ni nič nenavadnega.« (avtorji izjave: Barbara Pogačnik, oče Miklavža Komelja Milček Komelj, Jelka Ciglenečki – Edvard Kovač in Miha Pintarič sta se iz glasovanja izvzela).
Izjava ima približno tolikšno težo, kot če bi dejali: »Petrol na črpalkah ponuja neosvinčeno gorivo: imenuje se bencin, kar pa ni nič nenavadnega«. Gre za vezanje otrobov – Mobitel je bil v obrazložitvi študentskega alarma veliko prepričljivejši – a to ne skriva primarnega dejstva za odlikovanost Miklavža Komelja: mladi mož je fašistoidno glasen (in nestrpen) oznanjevalec svetovne revolucije s posebnim ozirom na slovenski trenutek. Miklavž Komelj je namreč človek, ki tudi danes pove, da so za revolucijo potrebne žrtve in da je prav tako. Je drugi obraz kovanca, na katerem se blesti lik rdeče zvezde s sliko Franca Rozmana. Miklavž Komelj je mladi komsomolski heroj, ki mu ni primere.
Boljševiki so poleg simbolne razsežnosti poskrbeli tudi za notranji mir v svojem kraljestvu. Analogne linije nacionalne TV in Perovičeve POP TV, Radio Slovenija, Delo, Dnevnik in Večer, Kmečki in Gorenjski glas, vse se je pokorilo prvemu pravilu Stalinove države: cenzuri. Zadaj je bil tudi denar: kam vse ga pretaka direktor nacionalne TV Filli preberemo v Reporterju ali na Požarreportu. V obeh tudi izvemo, kako velike vsote se iz državnih podjetij selijo v oglaševanje; pri tem prednjači POP TV, ki partijski državi v zadnjih trenutkih slave dodaja nov pomnik, to je pornografijo. Perovičev internetni portal 24ur.com je namreč najbolj javen servis za distribucijo takih vsebin.
Kljub vsemu pa se je boljševikom oblast izmuznila iz rok, bolje, odrekli so se ji sami. Ob tej priložnosti bi lahko govorili tudi o sodiščih in aferi Patria. V zvezi z mnenjem vodje opozicije, češ da je morebiti pripravljena skrita krogla kot za Ivana Krambergerja, bi dodali še dve imeni, ki sta v partijski državi umrli po »nenavadnem naključju«. Sem ne prištevamo »dobrega človeka iz Negove«, kajti Peter Rotar je večkrat povedal, da ni moril on, temveč nekdo drug. Tako kažejo tudi forenzični indici.
V mislih imamo dva človeka, prvi je računalniški analitik Robert Škulj, ki je v letih 2002-2003 dobil vpogled v gospodarsko poslovanje NLB. Ubil naj bi se dan pred odhodom na morje, mediji so o tem skopo poročali. »Razlog za samomor tako ostaja neznan.«(MMC RTV). Škulj je očitno videl kriminalno poslovanje največje tajkunske banke v državi. Drugi človek je povezan z afero Satex, bil je njena glavna priča, njeno ime pa je bilo Miroslava Bregant. Leta 2000 je umrla v nepojasnjeni prometni nesreči: vanjo naj bi se zaletel tovornjak kaznilnice Lepoglava, ki je v pristojnosti hrvaškega notranjega ministrstva. Menimo, da gre v teh treh primerih za politične umore: v tej zvezi ni brez pomena strah vodje opozicije, češ da je to še zadnje orožje, ki ga ima nomenklatura na voljo.
To trditev ocenjujemo kot resnično: slovenski boljševiki so napravili logično napako, ki je v zvezi z duhom časa – analogni mediji, ki jih lahko obvladujejo, so namreč stvar preteklosti. Danes je informacija digitalna, poteka po vzporednih, demokratičnih omrežjih. Evropski človek doživlja zenit inteligentnosti in obveščenosti: slovenska opozicija je opremljena z orožjem digitalne informacijske tehnologije, kar je njena bistvena prednost.
Zaradi napak mlade linije boljševikov bo 4. decembra simbolični dan, podoben slovenskemu plebiscitu. Po njem bo prišla vojna: tranzicijska levica ima na razpolago še eno sredstvo, s katerim lahko obrne kolo zgodovine. To se imenuje politični umor. V takšni državi bi bil to tudi logičen konec volilne kampanje. V partizanski državi, utemeljeni na pornografiji, to ni nič nenavadnega.