V šestih letih, kolikor je na čelu vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki se mu izteka mandat, je slovensko sodstvo žal potonilo še nižje, ne glede na njegovo postavljanje z zniževanjem sodnih zaostankov. Podjetniki, ki jih duši ali celo uniči dolgotrajno (ne)reševanje gospodarskih sporov na sodiščih, pač niso faktor v njegovi statistiki, škandalozno dolgi postopki tudi ne. Toda problem slovenskega sodstva je veliko večji kot le z zahodne in severne evropske perspektive škandalozno dolgo reševanja spisov. Gre za vprašanje kvalitete sodnih izdelkov, katerih odlična ponazoritev je bila na primer sodba okrajne sodnice Barbare Klajnšek v zadevi Patria. Šlo je za zmazek v pravopisnem in strokovnem pogledu, slednje je moralo na koncu ugotoviti ustavno sodišče, potem ko je šel ta zmazek skozi vse instance rednega sodstva. In vendar Masleša po fiasku te sodbe, pri kateri si je najbolj umazal roke, ni trenil z očmi, na vrhovnem sodišču se je s svojimi zvestimi podporniki celo sprenevedal, da je ustavno sodišče uvedlo neko novo sodno prakso.
Sodstvo se vse bolj zapira v samovoljnost in kolektivistično miselnost, v kateri moraš tuliti z volkovi, sicer »nisi naš«. Kajti le če »si naš«, lahko napreduješ, ne glede na svoje strokovne (ne)kvalitete. V nobeni od vej oblasti se stari režim ni tako dosledno ohranil kot ravno v sodstvu. V veliki meri po tistih osebah, ki so kršile človekove pravice v svojih mlajših sodniških letih, še bolj pa z miselnim in vrednotnim duhom. Na najvišjih položajih so ljudje, ki so kot sodniki dokazano kršili človekove pravice v političnih procesih, kot je primer vrhovne sodnice Vesne Žalik, pa jih sistem ne izvrže. Sodna oblast postaja vse bolj hierarhična in v resnici so sodniki vse manj neodvisni zaradi vplivov od znotraj, ne od zunaj. Črkobralsko razlaganje zakonskih določb, ki včasih meji že na retardiranost, postaja pri mnogih sodnikih norma, za katero skrivajo svoje neznanje, sploh nepoznavanje sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Hkrati se je povsem ustavil pritok novih mladih sodnikov, ki bi lahko prinesli veter sprememb, saj je na primer strokovnim sodelavcem na sodiščih onemogočeno napredovanje na sodniška mesta, čeprav mnogi po znanju prekašajo okostenele sodnike, za katere delajo.
V naslednjih dvanajstih mesecih bo tranzicijska levica v celoti prevzela še ustavno sodišče, ki je bilo s svojimi odločitvami večkrat zadnji branik pravne države. Potem pa res ne bo milosti za tiste, ki bodo še bili na poti tranzicijskim omrežjem.