Ob novih olimpijskih presežkih varovank trenerja juda Marjana Fabjana se postavlja vprašanje, kaj dela Fabjan drugače in prav, da njegove judoistke dominirajo v svetu. Eno je zagotovo to, da mine dovolj časa, preden začne otroke, ki jih starši pripeljejo v njegov klub, dejansko uvajati v judo kot šport in da počasi začnejo tekmovati. To se zgodi šele v starosti trinajst ali štirinajst let, pred tem jih najprej vzgajajo, potem se igrajo, nato jih učijo in z njimi vadijo.
Žal veliko slovenskih trenerjev ne dela po tem principu, še manj pa to upoštevajo starši domnevno bodočih messijev, ronaldov in podobnih milijonarskih zvezdnikov. Prav pretresljive so zgodbe otrok, ki jih starši v najbolj zgodnjih letih silijo v tekmovalnost, gladiatorstvo, profesionalnost. V Sloveniji je to najbrž še najbolj vidno pri otrocih, ki začnejo resno trenirati nogomet pri osmih, devetih letih, treninge pa spremljajo »naspidirani« starši, ki jih nenehno spodbujajo, vpijejo, preklinjajo sodnike ob domnevno krivičnemu sojenju na račun njihovih sončec ali pri prekrških. Zlasti pri nogometu naj bi pri takšnem vedenju prevladovale mamice, od katerih je slišati kopico kletvic južnega izvora. Tisti bolj »prisebni« starši se nad takšnim ravnanjem zgražajo in otroka raje izpišejo iz kluba, kot da bi bil izpostavljen tako nezdravemu okolju. Kot da bi preveč ambiciozni starši želeli po bližnjici do milijonov, ki jih služijo zvezdniki na nogometnih ali drugih prizoriščih.
Že zelo zgodaj je v klubih vse usmerjeno k doseganju rezultatov, namesto igre se vzpostavlja sistem konkurenčnosti, komolčarstva, namesto da so klubski kolegi tovariši, postajajo veliki tekmeci, ki jih je vsekakor treba premagati. Ni čudno, da se toliko mladim na koncu zagnusi določen šport, da pregorijo. Imamo vrsto mladincev z zavidljivimi rezultati, ki se izgubijo na poti v člansko konkurenco. Otroci bi morali v športu uživati, tako pa jih začnejo že v prvih razredih osnovne šole pripravljati na svetovna prvenstva, olimpijske igre, evropske lige … Vsaj tako mislijo. Eden od problemov je tudi prezgodnja specializacija, ker si starši zamislijo, kateri šport je najbolj ustrezen za njihove malčke, potem so pozorni samo na to, namesto da bi se otroci poigravali v petih, šestih ali več športih. Pri tem vsi poudarjajo, da so glavna težava starši in ne trenerji, slednji starše pogosto celo brzdajo pri njihovih ambicijah z otroki. Žal še zdaleč ne gre le za ambicije v športu.