Ne vem, koliko moči in vpliva ima državni sekretar v vladi Marjan Dolinšek na oba svoja šefa, na Zdravka in na Janeza. Vem, da je svojčas delal tudi v Savi. Vem tudi, da se je kot osamosvojitelj rad ponašal z domoljubjem. Morebiti jima kaj prišepne.
Vem, da z njegovih koncev, torej iz Zasavja, prihaja še en pomemben del, recimo temu vladne ekipe, dr. Janez Žlak, prvi človek SDH, ki mu tudi lahko kaj prišepne v uho. Če to uho ne sliši le tisto, kar mu pove vrhovni šef, soimenjak. Tudi osamosvojitelj, ki se ravno tako rad trka po prsih kot velik domoljub. Domoljub, ki je še kako rohnel, ko so pred leti Italijani kupovali eno od naših bank, pa nepremičnine, češ ne smemo sosedom dopustiti, da nam Obalo pokupijo.
Naš Janez, ne Žlakov, on le posluša, pa na vse to pozabi, ko po našem premoženju lomasti kakšen njegov prijatelj z druge strani meje. Ki se še kar ne more sprijazniti s tem, kaj je bilo po prvi svetovni vojni dodeljeno nam. Seveda bomo zdaj veliko slišali o tem, da se država ne sme vtikati v »privat« ali zasebne posle.
Naš Janez, ne Žlakov, on le posluša, pa na vse to pozabi, ko po našem premoženju lomasti kakšen njegov prijatelj z druge strani meje. Ki se še kar ne more sprijazniti s tem, kaj je bilo po prvi svetovni vojni dodeljeno nam.
Že, že, ampak saj vse, kar država v zadnjem času dela, deluje nekako privatno, zasebno. Kamorkoli pogledamo, je namreč kdo nameščen, ki je »privat« ali zasebno prijatelj, podpornik ali celo član strank, ki nam vladajo. Zakaj pa menite, da sta na mestu, kjer sta tudi omenjena Žlak in Dolinšek, pa partijski odvetnik v Luki in v slabi banki, pa mladenič na pošti, za katere se sliši, da bodo pošte spet zapirali po manjših slovenskih krajih, da bo manj stroškov in več dobička. Ki bo šel spet za »privat« posle.
Zato me prav nič ne čudi, ko lahko izvemo, potem ko so nam prejemniki pošte poprej pleteničili, kdo vse naj bi jim pošiljal grozilna pisma, menda to po naročilu ali pa tudi ne, dela kar neki član rezervne vladne ekipe. Njegov šef, ki se klanja Titu, pa celo veselo komentira na televiziji, za katero nekateri pravijo, da je nora.
Zakaj nora? Ker jo je ustanovila stranka, ki navzven zavrača vse, kar je blizu nekdanje partije, vse, kar diši po Titu, po komunizmu, pa vseeno k sebi v studio vabi tudi častilce Tita in mnoge nekdanje člane partije. Tudi take, ki so nekoč marsikaj izrekli na račun Bernikovih volivcev. Saj veste, nekaj o golazni, če ste morebiti pozabili.
In ja, veselo objavlja sliko pomembnežev iz vrha SD, ki se klanjajo Kidriču, kako se njihov rezervni človek klanja Titu, ki ima seveda bolj krvave roke, pa ne. Ker jim zadnji dve leti lepo služi. Ko jim ne ne bo več služil, bo drugače. Takrat bo šlo nekako takole: »Udri po siromaku.« Saj ste razumeli, mar ne?
Veste, jaz pa marsičesa ne razumem. Le kako me lahko nekateri zmerjajo, da sem komunist, kar dokazljivo nikoli nisem bil, komunistične nečednosti pa sem več let raziskoval in razkrival. To mi očitajo tisti, ki so si v nekdanjem komunistu našli novega Tita. Ali pa ko mi nekdo reče, da sem izdal slovensko pomlad. Ne, ne, jaz jo še kar živim. Takole pravi druga kitica moje pesmi Pomlad v meni (zbirka Obara):
Pomladna roža v meni se rojeva:
lepa vsa in pisana, dišeča;
ko zunaj v hladu že mineva,
v meni vedno znova je brsteča.