Kolumnisti

Nadaljevanje statusa quo: o šibkem človeku na čelu sodstva

Deli na:
Nadaljevanje statusa quo: o šibkem človeku na čelu sodstva

Le kako bo oportunist brez pokončne drže prinesel spremembe in sodstvo potegnil navzgor po lestvici zaupanja ljudi.

Ob izvolitvi novega predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, ki ga je enotno podprla vladajoča koalicija s pomočjo dela poslancev Združene levice, je nastalo vprašanje njegove legitimnosti. Kot je znano, je Florjančič kar dvakrat kršil ustavo pri sojenju predsedniku največje opozicijske stranke SDS Janezu Janši v zadevi Patria. Enkrat, ko je neposredno v senatu na vrhovnem sodišču glasoval v škodo tedaj obsojenim Janši, Krkoviču in Črnkoviču, pri čemer ni spoštoval načela zakonitosti, še prej pa je podprl kršenje načela nepristranskosti sodišča, ko je na občni seji vrhovnega sodišča glasoval proti izločitvi Branka Masleše iz postopka. Zadeva Patria ni bila le ena od zadev, ampak s političnega in širšega družbenega vidika najpomembnejši sodni proces v osamosvojeni Sloveniji. Šlo je za lakmusov papir sodstva, ki je pokazal izredno slabo, a žal natančno stanje.

Toda to še zdaleč ni edini problem pri Florjančiču. Vrhovno sodišče bo vodil predsednik, ki se do zdaj ni izkazal s strokovnim znanjem, bil naj bi kvečjemu povprečen sodnik. Opisujejo ga tudi kot oportunista brez pokončne drže, za katerega so obtoženci oziroma obsojenci manj pomembni. Le kako bo takšna oseba po sodni sramoti, imenovani Masleša, lahko sodstvo potegnila navzgor po lestvici zaupanja ljudi, kjer je zelo nizko. Po raziskavi fakultete za uporabne družbene študije sta le dve instituciji, ki jima ljudje zaupajo manj kot sodstvu: vlada in parlament, pri čemer je zaupanje tema dvema v zadnjih letih celo nekoliko naraslo, sodstvu pa še upadlo.

Žal so mladi sodniki vrženi v povsem zbirokratiziran sistem, ki mnogim sodnikom celo ustreza (!), veliko dobrih pravnikov pa odvrne od te funkcije. Namesto dobrih sodnikov tako dobivamo birokrate brez avtonomne drže, čeprav vodstvo sodstva nenehno ponavlja, da politika ne sme posegati v avtonomijo sodstva, s čimer odvrača pozornost od dejanskih problemov. Namesto svobodnega duha, seveda podprtega s strokovnostjo, vlada zatohla hierarhija. Sodna elita se vidi kot upravljavec celotnega sodstva, s čimer se povečuje njegovo slabo delovanje, namesto da bi s svojimi sodnimi odločitvami spodbujala bolj kvalitetno odločanje. Na drugi strani imamo opravka z neznosno samovoljo, kar lahko prikažemo zelo nazorno. Del sodnic se še naprej norčuje iz novega sodnega reda, ker novinarjem protipravno še naprej prepovedujejo, da bi jih fotografirali in bi jih lahko videla širša javnost. Svojo oblast razumejo absolutno – nihče nam nič ne more, tudi če očitno kršimo predpise. Neverjetno, a resnično.