Kolumnisti

Na petdnevnem popotovanju po Bosni nisem opazil niti ene same ženske v burki

Deli na:
Na petdnevnem popotovanju po Bosni nisem opazil niti ene same ženske v burki

Na petdnevnem popotovanju po Bosni, tudi v mnogih vaseh in mestih, kjer živijo pretežno muslimani, nisem opazil niti ene same ženske v burki.

Pred kakšnima dvema letoma sem prvič zares videl burko, muslimansko žensko oblačilo, ki pokriva telo od glave do tal. Le mreža na ravni oči je vsaj približno ženskama omogočala pogled na svet okrog sebe. Prej sem ženske, oblečene v burko, videl le po različnih medijih. Tako v živo pa prvič v Trbovljah, ko sem sedemletno vnukinjo peljal na trening plezanja.

Na poti proti telovadnici – pot se vije precej strmo – sem dvignil pogled. Zagledam dve precej visoki ženski v burkah. Skorajda sem se naježil. Le od kod sta? Tudi vnukinja se je za trenutek zaustavila. Nekaj neobičajnega, nevsakdanjega, črnega, nekaj nevsakdanjega je šlo proti nama.

Ne vem, kako sta se ženski počutili v tistem precej vročem junijskem popoldnevu. Nelagodno? Midva oblečena lahkotno, oni v hudi sončni pripeki v črno od nog do glave. Midva s pogledom, ki je zaobjel ves svet, oni skozi zamreženo linico. Kje je tu svoboda, kje spoštovanje do nežnejšega spola? Razumem, če se posameznica svobodno odloči za taka oblačila, vendar sem se ob pogledu nanju vseeno vprašal, kaj pa če ne gre za svobodno odločitev.

Vprašal sem se tudi, kaj pa če bi bil zaposlen v banki in bi omenjeni osebi stopili skozi vrata do mojega pulta? In kako bi ukrepal policist, ko bi storili kakšen prekršek in, hm, ne bi želeli pokazati obraza? Zato je moje trdno mnenje Evropejca: nošenje burk doma DA, v njihovih verskih objektih DA, v javnosti NE.

V mojem otroštvu, ko so naši očetje kopali premog globoko pod površjem, so se utrujeni ob večerih pogosto pridušali, češ, moj otrok pa že ne bo knap. Otroci pred mano in moja generacija smo njihovim besedam prisluhnili, zato vodstvu takratnih zasavskih rudnikov in lokalni politiki ni preostalo drugega kot poiskati delovno silo zunaj meja Slovenije.

Delegacije so se odpravile v Bosno, od koder so privabili zadostno število mladeničev, ki so radi prišli v takrat obljubljeno Slovenijo. Med njimi nekaj mladeničev srbske, hrvaške in največ muslimanske narodnosti. Vsak s svojo kulturo, vzgojo in vero. Po šolanju so si pri nas ustvarili družine.

Mi otroci smo jih sprejeli in postali so naši pravi prijatelji, soigralci v nogometnih, košarkarskih in rokometnih klubih. Njihove družine so živele, skorajda vse še danes, tako kot mi. Mi smo kaj pobrali od njih, od kulinarike, do njihovega razumevanja sveta, oni marsikaj od nas. Najprej naš slovenski jezik. Nekateri ga znajo uporabljati mnogo bolj kot marsikateri Slovenec.

Po osamosvojitvi so večinoma postali naši državljani. Z nekaterimi sem skupaj branil domovino Slovenijo, ko so jo napadli Miloševićevi zaslepljenci. Skupaj smo zmagali. Skupaj smo navijali in držali pesti za slovenske športnike. In skupaj z žalostjo in kdaj tudi s solzo v očeh spremljali trpljenje njihovih sorodnikov, ko je Miloševičeva drhal vojno preselila v Bosno in druge dele nekdaj skupne države.

Dolgo, predolgo so svetovni voditelji čakali in dopuščali morijo, to, da se je zgodil genocid v Srebrenici. Z žalostjo in nemočjo sem spremljal takratno dogajanje, koliko žalostnih zgodb sem slišal. Čutil sem – že več let – da moram nujno po sledeh morije. Še prej sem obiskal mnoga slovenska mesta, rove, brezna, ki opominjajo na zločine komunistov po drugi svetovni vojni. Tudi Milošević je bil komunist.

Večkrat sem prisluhnil tudi besedam našega (ne mojega) predsednika dr. Danila Türka, ko je ob odkritju Hude jame pleteničil nekaj o drugorazrednosti. Ne, ne. Morije nikoli, nikdar in ob nobenem času, četudi je 8. marec, niso drugorazredne. So prvorazredne teme, o katerih moramo znova in znova govoriti. Da nas opominjajo, da se nikoli več ne ponovijo. S prijateljema, ki sta pred več desetletji svoje domače bosansko ognjišče zamenjala za slovenskega, smo šli pogledati nekaj mest, kjer so morile Miloševićeve tolpe.

Ustavili smo se ob spomeniku v njuni rodni Dobošnici, ki opominja na trenutek, ko je bomba umorila celotno 12-člansko družino, ki je hip pred tem srečno živela v skromni hiški. Potem smo si ogledali spomenik v Tuzli, ki opominja na dogodek 25. maja 1995, ko je srbska granata ubila 71 mladih življenj in jih še 200 huje ranila. Ogledali smo si še Spominski park Srebrenica-Potočari. Ogromno pokopališče, kjer je svoj zadnji dom našlo 8372 žrtev genocida. Žalostno, žalostno, žalostno!

Prej sem govoril o burkah, dve sem videl v Zasavju. Ne poznam osebi, ki ju nosita. Rekli so mi, da je polno burk v Bosni. Sam sem bil na petdnevnem popotovanju po Bosni, tudi v mnogih vaseh in mestih, kjer živijo pretežno muslimani, a nisem opazil niti ene same ženske, oblečene v burko.

Sem pa opazil, ko sem fotografije morišč v Bosni (kot kdaj prej v Sloveniji) delil na svojem profilu facebooka, da imajo nekateri v svojih odzivih na te fotografije besedišče, kot da bi sami imeli mrežo čez oči. Kot bi imeli zakrit pogled in zakrito srce. Najbolje je, da taki živijo sami, pa jih res nihče, nihče ne bo motil, ne jezil, ne nerviral.

Igor Gošte je odgovorni urednik ETV