Prva volilna soočenja so pokazala, da bo volilna kampanja še zelo ostra in da javnomnenjske ankete še niso odločile volitev. Gregorja Viranta so povzdigovale v nebo, zdaj pa je stopil v past, ki ga lahko odnese daleč nazaj. Volivci so zelo občutljivi na premoženjske afere, kar so občutili že mnogi drugi favoriti. Denimo, France Arhar je bil pred predsedniškimi volitvami leta 2002 velik favorit, a ga je odnesla objavljena plača, posebej ker zadeve ni znal dovolj dobro pojasniti volivcem. Tudi Gregor Golobič je izgubil zaupanje javnosti, ker je zamolčal solastništvo v podjetju Ultra, ki je poslovalo s proračunskimi uporabniki. Virant se očitno ne zaveda, da je storil napako, ker je sploh vzel nadomestilo po izteku ministrske funkcije, čeprav si je bil sposoben zagotoviti dovolj prihodkov za preživetje. Resda formalno ni dobil redne zaposlitve, a se je tudi brez nje zelo dobro znašel. Če od 95 tisoč evrov na leto odštejemo akontacijo dohodnine, dobimo okoli šest tisoč evrov mesečnega prihodka, od katerega lahko vsaka, tudi Virantova družina, zelo dobro živi. Težko bo prepričal volivce, ki imajo tisoč evrov ali celo manj plače, da prejemanje nadomestila ni bilo sporno. Na to bi moral pomisliti tisti hip, ko se je odločil, da bo ustanovil svojo stranko in z njo nastopil na volitvah.
Težko je predvideti, kakšne posledice bo ta afera imela za Virantovo stranko. Zagotovo so najbolj razočarani tisti, ki jih je zvabil v ustanavljanje nove stranke. Tako je zdaj praktično njihova politična kariera na kocki, saj jih bodo volivci presojali predvsem po Virantu, po katerem se celo imenuje stranka, s katero nastopajo na volitvah. Slišati je, da so nekateri že odpovedali podporo svojemu Mojzesu, ki jih je žejne pripeljal čez vodo. A bolj kot bodo to v javnosti kazali, slabše se bo zanje končalo. Seveda imajo še tri tedne časa, da si zacelijo rane in se podajo na volitve z manjšimi pričakovanji. Navsezadnje tudi Virant ob ustanovitvi stranke ni pričakoval, da bi lahko posegla po zmagi, dovolj bi bilo, če bo prestopila parlamentarni prag in se nato prodala najboljšemu ponudniku.
Podobno je z Listo Zorana Jankovića, ki je že na vsem začetku pričakoval zmago, zdaj pa mu ankete kažejo polomijo. Za kandidaturo se je odločil tik pred zdajci, program so mu sestavili na hitro, prav tako nima nobene podpore evropskih voditeljev. Povsem drugače velja za prvaka SDS Janeza Janšo, ki na volitve prihaja dobro pripravljen in z odličnimi mednarodnimi referencami. Gospodarske krize namreč ne rešujeta Milan Kučan in Janez Stanovnik, ampak evropski voditelji, večinoma člani politične skupine, ki ji pripada tudi SDS.