Kolumnisti

Migrantska kriza: polemika z Mirovnim inštitutom

Deli na:
Migrantska kriza: polemika z Mirovnim inštitutom

Ivan Klemenčič, publicist

Migrantska politika je za nekatere prav posebna tema. Mednje sodi Mirovni inštitut s predstavnicama in avtoricama dr. Nežo Kogovšek Šalamon in Majo Ladić, imenujmo ju kar humanistki tega inštituta.

Pod naslovom Potrebujemo celovito integracijsko politiko utemeljujeta integracijo muslimanskih migrantov v Sloveniji, tudi navkljub temu, da gre za nezakonite in večinsko ekonomske migrante, in sicer zaradi demografskega primanjkljaja v Sloveniji (o tem govorita tudi mednaslov Demografski primanjkljaj in podnaslov Migracije: Upokojenci predstavljajo že skoraj petino prebivalstva, delovno aktivnih državljanov je čedalje manj).

V skrbno sistematično predstavljeni vsebini poudarjata, da je ob nizki rodnosti na Slovenskem »prav priseljevanje in ohranjanje delovno aktivnega prebivalstva edini način za zagotavljanje javnih storitev in socialne varnosti vseh prebivalcev. Ignoriranje tega dejstva je neodgovorno.«

Je to v resnici »edini način« in sploh način primerne politike? In to še s pripadniki najbolj nekompatibilne muslimanske civilizacije zahodni krščanski civilizaciji? Danes že dovolj razvidni primer Nemčije, kjer živi nekaj manj kot pet milijonov muslimanov, to odločno zanika. V poldrugem milijonu migrantov od teh iz zadnjih dveh let jih je 75 odstotkov mladih moških, večinoma nekvalificiranih (po nemškem zveznem zavodu za zaposlovanje iz leta 2015 je 81 odstotkov migrantov brez vsakršnih poklicnih sposobnosti ali kvalifikacij), od teh so jih z zaposlitvenim načrtom lahko zaposliti le sedem odstotkov (po drugih podatkih je zaposljivost sedemnajstodstotna).

Že prej naseljeni Turki živijo pogosto v getih. Namesto da bi prispevali k skupnemu napredku, so neredki državni podpiranci, so leglo kriminala, če že ne terorizma, in potencialni predstavniki islamizacije Nemčije. Po Reutersu bo Nemčija za migrante do leta 2020 namenila 94 milijard evrov, kar pomeni, da že plačuje za lastno kolonizacijo. Če se nemška politika ne bo odzvala, bo to vodilo v propad nekdaj cvetočega nemškega gospodarstva in – če skrajšamo – do bankrota države.

Najprej se vprašajmo, zakaj reševati demografski primanjkljaj Slovenije s tujci? Ali ni naravno in primarno načrtovati projekt povečanja rodnosti na Slovenskem?

Vprašajmo se tudi, koliko je bila uspešna dosedanja integracija muslimanov ob dejstvih, da so pripadniki tretje generacije priseljencev, denimo v okolici Pariza, divjali, zažigali, uničevali, ali da so pripadniki te iste generacije v zadnjem času po Evropi aktivni krvavi teroristi. Koliko Romov je slovenska oblast integrirala v dolgem povojnem obdobju?

Najprej se vprašajmo, zakaj reševati demografski primanjkljaj Slovenije s tujci? Ali ni naravno in primarno načrtovati projekt povečanja rodnosti na Slovenskem? Za to bi bili seveda potrebni volja, državna spodbuda in z njo celovit načrt in denar. V tujini bi lahko našli kakšen dober zgled.

Zakaj sploh povečevati število tujcev v Sloveniji? Ali jih ni že veliko in preveč? Po statistiki Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2002 v nekaj manj kot dvomilijonski Sloveniji 1.631.363 Slovencev ali le 83,06 odstotka. Ker so se pozneje v istem uradu odpovedali obveznemu evidentiranju narodne pripadnosti, lahko le sklepamo, da je danes v Sloveniji najmanj dvajset odstotkov ali verjetno več tujcev. Že več kot četrt stoletja v uradu ugotavljajo upadanje deleža Slovencev v lastni državi. Kam to vodi? Ali koga to skrbi? Očitno le opozicijo z Janševo in Primčevo stranko.

Za slovensko specifiko tudi navedimo, da je predlagano »reševanje« demografske krize s tujci, in to še z muslimani, absurdno ob v nebo vpijočem dejstvu, da so se v tujino prisiljeni izseljevati tisoči in tisoči mladih Slovencev, deset tisoči brezposelnih. Cerarjeva nesposobna vlada je za nezakonite muslimanske tujce namenila 126 milijonov, za te Slovence v stiski, naše ljudi, nima denarja. In to mlade ljudi, polne energije in znanja. Koliko bi lahko prispevali k razvoju Slovenije! Tako zaradi neodgovorne vladne politike odtekajo naša kri, naši možgani in naš denar. Vse je skregano z zdravo pametjo. Slabše ne more biti.

Da ne pozabimo načel: normalno je, začenši na individualni ravni, da najprej poskrbiš za svoje ljudi, za svojo družino, svoj narod … To je tvoja moralna dolžnost. Šele potem so lahko na vrsti tujci (in še celo če ne prihajajo z razvitega in kompatibilnega Zahoda!).

Sicer je v tej promuslimanski histeriji najprej potrebno uporabiti pamet. V Evropi je že blizu 20 milijonov muslimanov. Za dve Portugalski. V zadnjem času se navaja petdeset do šestdeset milijonov potencialnih muslimanskih kandidatov, domala še za eno Anglijo. Za Afriko se omenja sto ali nekaj sto milijonov revnih, ki bi radi prišli v bogato Evropo. Kaj to pomeni? Da bi se z njimi kaos in revščina z Bližnjega vzhoda in od drugje preselila v Evropo.

Tako kaotična Evropa bi propadla. Kaj bi pridobili v kaosu in revščini tisti, ki bi iz enega kaosa bežali v drugega in bi bili pomoči res potrebni? To pomeni, da bi bilo potrebno organizirati pomoč pomoči potrebnim tam, kjer so krizna območja, kjer živijo. Mnogi tudi ne želijo zapustiti svojega okolja, če v to niso prisiljeni. Ekonomski migranti so tu seveda izvzeti.

Humaniste iz Mirovnega inštituta nadalje spomnimo, da bi morali upoštevati še prej tiste slovenske resnične begunce, politične in tudi ekonomske, ob koncu zadnje vojne. Še predvsem tiste demokrate in njihove potomce naslednjih generacij, veliko množico, ki si je z begom pred komunističnim nasiljem rešila življenje. Ti so zgled pravih beguncev in še naši so! To je visoko organizirana slovenska emigracija v razvitem svetu, generacija preskušenih in uspešnih poslovnih ljudi, znanstvenikov, strokovnjakov in predvsem zavednih Slovencev, ki so tu živečim Slovencem lahko za svetal zgled.

Humanistom iz Mirovnega inštituta ne more biti izgovor, da so se pri reševanju demografskega primanjkljaja osredotočili zgolj na tujce. Če rešuješ demografsko krizo na Slovenskem, jo rešuješ celovito. In če že parcialnost – govoreč hipotetično – zakaj potem ne vse druge resnično delujoče možnosti, kar pomeni krucialno znotraj slovenskega naroda: od naravnega spodbujanja rojstev do reševanja sedanjega žgočega vprašanja množičnega eksodusa mladih; in zakaj ne že poskus odgovornega reševanja najstarejšega političnega eksodusa takoj po vojni, hkrati s popravo kršenja človekovih pravic.

Sprašujemo se, kaj je za humanizmom Mirovnega inštituta? Poglejmo dejstva. V ozadju je, prvič, ideologija multikulturalizma, zvesta naslednica dobro poznanega proletarskega internacionalizma. Drugič, gre za zamenjavo volilnega telesa (ne pozabimo že preskušenega modela z izseljenci iz nekdanje skupne države, še posebno umetno ustvarjenih »izbrisanih« in zdajšnjega prizadevanja, da jih povsem neutemeljeno razglasijo za manjšine). In kot tretjič in ključno ideološko, prikriva se radikalna odprava slovenskega naroda kot zgodovinskega in identitetnega subjekta, če že ne gre za odkrito sovraštvo do lastnega naroda kot naroda.

Glede na žgočo slovensko problematiko je obravnavani humanizem Mirovnega inštituta humanizem z ideološkimi plašnicami. Popolna ideološka deformacija. To lahko stori le izrojena pamet slovenske skrajne levice, povsem pervertirana pamet zamenjave spolov in podpiranja homoseksualnosti, ki je v diametralnem nasprotju z iskreno skrbjo za reševanje demografskega primanjkljaja v Sloveniji.

Članek humanistov iz Mirovnega inštituta je le nova provokacija ob resnični slovenski demografski problematiki. Pretveza za diametralno nasprotne cilje. Tako bi bile vrednote naše civilizacije znova postavljene na glavo. Slovenci, ne dopustimo tega!

TEKST IZRAŽA STALIŠČE AVTORJA IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA