Kolumnisti

Majniška deklaracija ne pomeni odpovedi konceptu Zedinjene Slovenije

Deli na:
Majniška deklaracija ne pomeni odpovedi konceptu Zedinjene Slovenije

Foto: Bobo

Majniška deklaracija ne pomeni odpovedi konceptu Zedinjene Slovenije, čeprav ta ni izrecno navedena.

Že tvorci programa Zedinjene Slovenije je niso postavljali kot nekakšne alternative južnoslovanskemu povezovanju, ampak so že od začetka ob zahtevi po takšni Sloveniji zagovarjali tudi tesno zvezo s Hrvati. Ozemeljski obseg Majniške deklaracije je prav tako predvidel združitev celotnega slovenskega etničnega ozemlja, vsaj tako je mogoče razumeti takratne Koroščeve izjave.

Seveda ne bi šlo za samo slovensko, ampak južnoslovansko državno tvorbo, ki je bila v načrtih vodilnih slovenskih politikov dolgo zasidrana v habsburških državnih koordinatah. To je lepo razvidno iz vizionarskih opisov v Koledarju Mohorjeve za leto 1919, ki so bili navdihnjeni z načrti slovenskih katoliških narodnjakov iz poznega poletja 1918. 

Postavljanje Zedinjene Slovenije kot nekakšne alternative deklaracijski Jugoslaviji izhaja po eni strani iz trditev Ivana Šušteršiča, ki je očital svojim nasprotnikom, ko so se začeli odrekati habsburškemu okviru, da so prvo položili na žrtveni oltar druge. Tu velja zlasti omeniti njegovo trditev, da je prejel od cesarja Karla telegram z obljubo Zedinjene Slovenije.

Po drugi strani je postavljanje teh alternativ mogoče povezati z izjavami Janeza Evangelista Kreka v stilu »žrtve bodo morale biti«, ko se je bil med vojno domnevno v zameno za ustanovitev južnoslovanske avtonomne tvorbe pripravljen odpovedati delu slovenskega etničnega ozemlja. Isti Krek se je pred smrtjo razvil tudi v prepričanega jugoslovanskega unitarista, pri čemer pričevanja nakazujejo, da vsaj pri njem – in njegovih najožjih privržencih – ni šlo zgolj za taktiziranje, ampak za iskreno vero v zmožnost nastanka nekakšnega jugoslovanskega talilnega lonca.

Težko pa je to trdno dokazati Antonu Korošcu, čeprav je tudi on v ustanovni dobi prve Jugoslavije nastopal kot zagrizen unitarist. Pri Korošcu je težko razbrati, kaj je bilo njegovo intimno prepričanje, čeprav je v Beogradu v začetnih letih Jugoslavije po vsebini zelo spominjal na Kreka. Poseben primer je Šušteršič, ki je kot zadnji kranjski deželni glavar ob zatonu habsburške monarhije zagovarjal njeno reformo v podonavsko konfederacijo.

Ko se je po več letih izgnanstva vrnil v domovino, je v znani brošuri prešel na jugoslovanske unitaristične pozicije. Njegova nekdanja stranka pa se je medtem pod Koroščevim vodstvom tem že odrekla in svoje prapore uspešno okrasila z napisi o slovenski avtonomiji.

DR. ANDREJ RAHTEN JE ZGODOVINAR IN SLOVENSKI VELEPOSLANIK NA DUNAJU