Vzpon primitivizma je neločljivo povezan z Jankovićevim vztrajnim lajnanjem, da ni politik. To je lajnal tako dolgo, da so mu številni volivci začeli celo verjeti, sploh je pridobil veliko posnemovalcev v vrstah politikov na državni in lokalni ravni, in to ne zgolj med pripadniki in simpatizerji svoje stranke.
Vzemimo na primer poslanca DLGV Ivana Vogrina, ujetega med nespodobnim kofetkanjem z Gašparjem Gašparjem Mišičem in Jankovićem, potem pa ponovno zgolj z Mišičem. Čeprav so se mnogi zgražali in sumili o korupciji, lahko na podlagi nedavnih Vogrinovih izjav za Siol sklepamo, da gre za globljo vez. Tudi Vogrin po svoji definiciji politika ni politik. Tako kot Janković ni. Zato ne bi smel biti nihče niti najmanj presenečen, če bo Vogrin vendarle prestopil iz DLGV v Pozitivno Slovenijo. Gliha v kup štriha, politiki nepolitiki pa ravno tako.
Gre za popolno degradacijo in primitivizacijo politične komunikacije. Dobili smo politike, ki se pretvarjajo, da so vse, razen politiki. Taki smo kot vi, le da v rokah držimo vzvode oblasti. Zvit manever, saj jim omogoča, da napadajo politiko in politike, kot da oni nimajo nič s tem, saj pač niso politiki. Politiki so drugi, predvsem njihovi nasprotniki. Kriva je politika. Kdo ali kaj pa je ta »politika«? S to prakso je začel Milan Kučan, do potankosti pa jo je razvil, izpopolnil in populariziral med ljudstvom njegov učenec Janković.
Seveda, Janković je ljudski, ker je njegovo razumevanje politike »ljudsko«, na ravni gostilniških razprav. V gostilni ni nikoli nihče za nič kriv, a ne? Potem se ne zdi več vprašljivo, da nepolitik Janković hlasta zgolj po najvišji izvršilni politični funkciji. Pod njegovim vplivom se je politična komunikacija začela vrteti okoli čudnega besednjaka – kdo bo komu nagajal ali ne. Kaj pa to pomeni? Morda bodo celo prisegli, da v parlamentu ne bodo prdeli in rigali?
Še hujši problem od primitivizacije je radikalizacija, saj se dve največji stranki, Pozitivna Slovenija in SDS, predvsem pa njuna vodja Janković in Janša, odbijata kot plus in minus. Nestrinjanje pozicije z opozicijo in narobe je sicer običajno za parlamentarno demokracijo. Kam pa bi prišli, če bi se vsi strinjali? Potem bi bili verjetno v isti stranki? Janković kar ni mogel razumeti, da se vsi ne strinjajo z njim in ga ne podprejo, ker je pač relativni zmagovalec. Zato je na nestrinjanje odgovoril z radikalnim pljuvanjem.
Olje na ogenj politične radikalizacije prilivajo predvsem igralci izza odra, mnogi izmed njih so famozni Pahorjevi »strici na levici«, v resnici zagrenjeni starci, katerih politični in predvsem biološki cvet je že zdavnaj odcvetel. Delujejo pod geslom »za mano propad«, v Jankoviću pa so našli več kot primeren kanal za svoja negativna sporočila.
Občutek imamo, da so nanj čakali že dolgo. Ampak ne zaradi kakšnih mesijanskih lastnosti. Njihovo ravnanje se namreč ujema s pregovorno zlohotnostjo starcev, ki v zatonu svojega življenja vso energijo usmerjajo v hudobijo in skušajo drugim pokvariti možnosti za dobro življenje. Predvsem pa se morajo nenehno inscenirati, da morda ne bi kdo pomislil, da so že umrli.
Ti sporni politični starci imajo preveč prostega časa in še več zlonamernosti, ki jo prodajajo kot dobroto in zaskrbljeno dobronamernost. Zakaj bi se sicer nenehno trudili za razprtije, kadar se pretvarjajo, da se borijo za narodno slogo? Predsednika Türka ni spametovalo bližnje srečanje z rakom, ampak še vedno razdružuje, namesto da bi združeval. Drugi pa so tako ali tako brezupni primeri, ki jih nič na tem svetu ne more več spraviti k pameti.
Kučanu se od preveč sladkorja in maščobe v torticah ni zgolj povečal obseg pasu, ampak so mu škodljive snovi udarile tudi na hudobijo. Stanovnik blesti kot veletalent političnega radikalizma, ob vsaki priložnosti cvileče zagrmi s svojo primitivno retoriko, privlečeno iz naftalina.
Okoli njega pa kljub temu letijo molji. In ne zgolj okoli njega, ampak okoli celotne plejade besnih starcev, ki komaj čakajo, da jih kdo kaj vpraša, in butnejo še hujšo neumnost kot prej: od Franceta Bučarja do Jožeta Mencingerja in številnih drugih, ki jih očitno daje druga puberteta, zato jih je zapustilo še tisto malo preudarnosti, ki so jo morda kdaj imeli, zdaj pa želijo s svojimi slabimi nasveti in podpihovanjem najslabših čustev v prepad potegniti Slovenijo.
Čeprav smo mlada demokracija, smo se znašli v smrtonosnem primežu starcev, ki večinoma sploh niso izvoljeni predstavniki ljudstva, na katerega se tako radi sklicujejo. So kvečjemu poceni politikanti, ki očitno ne dojamejo, da je njihov čas že zdavnaj minil.
Propagirajo ideje s smetišča zgodovine, kamor spadajo, in bi očitno tja radi spravili tudi vse nas. Zato ni čudno, da se je Slovenija pod njihovim negativnim vplivom kljub relativni zmagi Pozitivne Slovenije spremenila v negativno Slovenijo.