Kolumnisti

Ljudmila Novak nima šans na predsedniških volitvah

Deli na:
Ljudmila Novak nima šans na predsedniških volitvah

Foto: Primož Lavre

Namesto da Novakova že vnaprej odpira zmagovalne šampanjce za letošnje predsedniške in prihajajoče parlamentarne volitve, bi se morala natančno pogledati v zrcalo in se vprašati, kaj želi svoji stranki. Če ji želi dobro, bi morala čim prej odstopiti in vodstvo stranke prepustiti komu drugemu.

Prejšnji petek je predsednica stranke NSI Ljudmila Novak napovedala predsedniško kandidaturo in razglasila, da je pripravljena na zmago. Jasno je, da Novakova previsoko cilja in živi v političnih oblakih. Marca je v Reporterju povedala, da je tudi njena stranka pripravljena na zmago na parlamentarnih volitvah.

Zdaj si je cilje postavila še višje in bi rada na letošnjih predsedniških volitvah presegla Lojzeta Peterleta pred desetimi leti, ki je po obetavnem začetku na koncu klavrno pogorel proti Danilu Türku. Ne samo da bi Novakova rada postala prva predsednica Slovenije, temveč celo po tihem upa, da bo ženski Donald Trump. Na lanskem kongresu je namreč Matej Tonin vzhičeno vzkliknil: »Če lahko zmaga Trump, lahko zmaga tudi NSI.«

Zaradi te izjave  so povsem ponoreli v Janševi SDS, saj se ta stranka enači s Trumpom in si ga prisvaja, čeprav je SDS tako kot NSI očitna predstavnica političnega establišmenta, zato primerjava s Trumpom sploh ni primerna, saj gre med NSI in SDS za spopad znotraj desnega establišmenta. »Starosta« NSI Lojze Peterle je poleg Janše in Pahorja politik z najdaljšim izvoljenim političnim stažem v samostojni državi, torej utelešenje političnega establišmenta.

Tudi Novakova je predstavnica establišmenta, saj je predsednica stranke od leta 2008, bila je ministrica, poslanka slovenskega in Evropskega parlamenta. Torej je zelo daleč od politične novinke, kot je lani Trump zmagal kot politični novinec in premagal predstavnico establišmenta Hillary Clinton. Pri spopadu med Novakovo in Pahorjem pa gre za spopad med desnim in levim establišmentom.

Lahko pa bi si postavili vprašanje, zakaj bi v Sloveniji kdo hotel sploh biti kot Trump? Trump je tisti državnik, ki želi naši državi vse najslabše, ko si prizadeva za uničenje EU, od katere je odvisna blaginja državljanov Slovenije. Ko Trump pljuva po nemški avtomobilski industriji in jo vsekakor hoče zatreti, v resnici pljuva tudi po slovenskih izvoznikih pod geslom »prva Amerika, zadnja Slovenija«.

Povrh vsega je Trump političnim kandidatom, ki so se z njim poistili, prinesel nesrečo na volitvah (Theresa May, Marine Le Pen, Geert Wilders, Norbert Hofer). Celo francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, ki je zmagal tudi zaradi nasprotovanja Trumpu, hitro upada podpora, odkar se je pobratil s Trumpom. Zato bi morali v NSI bežati od Trumpa, ne pa da se z njim identificirajo!

Od vrnitve v parlament na volitvah 2011 niso dočakali  nobenega preboja ali preporoda, temveč vseskozi trepetajo za politično preživetje.

Novakova na letošnjih predsedniških volitvah tudi sicer nima resnih možnosti za zmago. Njena stranka je v zadnjem času kljub številnim velikopoteznim predlogom reform padla »z radarja«. Predsedniška tekma daje NSI vsaj priložnost, da pred parlamentarnimi volitvami končno razčisti s preteklimi napakami in se odloči, kaj je sploh njena prava identiteta, saj so razpeti med neoliberalizem in levičarsko retoriko. To vidimo tudi iz ekonomskega programa stranke, kjer vlada ena velika zmešnjava.

Še 2011 so se pred volitvami borili proti neoliberalizmu v slogu današnje Meščeve Levice, od 2012 do danes pa je neoliberalizem njihova glavna ekonomska agenda. V NSI se prodajajo kot veliki neoliberalci, dokler si ne premislijo in začnejo udrihati po neoliberalizmu. Z Levico se najbolj spogledujejo, ko hitijo deliti socialne piškotke, denimo s predlogom za zvišanje minimalne pokojnine, ali pa populistično lovijo krivce za bančno luknjo, vendar namerno spregledajo cerkvena Zvonova.

Novakova želi Sloveniji baje vrniti optimizem, veselje in prihodnost. In seveda v skladu levičarsko floskulo – zgraditi normalno Slovenijo. Verjetno zlasti z gradnjo t. i. mostov med levico in desnico. S tem le nadaljuje slabo tradicijo nekdanje SKD, ki je bila tako kot njena naslednica NSI ujetnica slabih koalicij z levico. V NSI so nenehno gradili ideološke mostove, tako da so po njih lahko hodili tako levi kot desni. Iz slabih izkušenj se niso nič izučili, saj Novakova tudi danes govori o nekih novih zavezništvih med levico in desnico. Izvirni »greh« je leta 1993 zagrešil vodja SKD Peterle, današnji evropski poslanec NSI. Takrat je šel v koalicijo z LDS Janeza Drnovška, čeprav je ta Peterleta spomladi 1992 zrušil s premierskega stolčka s konstruktivno nezaupnico.

Z vstopom v koalicijo z LDS je Peterletova SKD zapravila večino osamosvojitvenega simbolnega kapitala in že v prvi polovici 90. let izgubila primat na desnici. Iz fiaska z Drnovškom v NSI niso potegnili zgodovinske lekcije, sicer si ne bi od volitev 2014 na vse kriplje prizadevali za vstop v koalicijo z SMC Mira Cerarja, samooklicanega novega Drnovška. Čeprav je vstajnik Cerar pomagal zrušiti drugo Janševo vlado, v kateri je bila tudi NSI!

Zaradi Novakove, ki sploh ne ve, kdo je, je stranka neodločna in brez jasne identitete, zato je obsojena na nenehno životarjenje na robu parlamentarnega praga in obrobje desnega političnega pola. Za takšno stanje NSI je veliko kriva zlasti Novakova kot predsednica, ki je utelešenje razcepljene identitete stranke: na eni strani bi radi bili moderni neoliberalci, hkrati pa bi bili nazadnjaški krščanski socialisti z elementi Meščeve Levice.

Od vrnitve v parlament na volitvah 2011 niso dočakali  nobenega preboja ali preporoda, temveč vseskozi trepetajo za politično preživetje. Namesto da Novakova že vnaprej odpira zmagovalne šampanjce za letošnje predsedniške in prihajajoče parlamentarne volitve, bi se morala natančno pogledati v zrcalo in se vprašati, kaj želi svoji stranki. Če ji želi dobro, bi morala čim prej odstopiti in vodstvo stranke prepustiti komu drugemu.

KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA.