Kolumnisti

Korupcija v Ljubljani ali uničenje Plečnikove zapuščine

Deli na:
Korupcija v Ljubljani ali uničenje Plečnikove zapuščine

Dr. Ivan Klemenčič, muzikolog in publicist

Po desetih letih načrtnega uničevanja stadiona Jožeta Plečnika še vedno ne vemo za njegovo končno usodo. A da se ga tako nepietetno, namerno uničuje, surovo degradira, kaže na prave namene odgovornih za to ljubljansko sramoto.

Očitno preslišan je bil glas razuma, vse od avtoritete naše najvišje znanstvene in kulturne ustanove, Slovenske akademije znanosti in umetnosti, njenega nedvoumnega poziva leta 2016, da je treba »delo našega najvidnejšega arhitekta prenoviti v prvotni podobi«. In če ne bi bilo dejavne civilne iniciative, predvsem iz Fondovih blokov, bi novi lastnik Joc Pečečnik kompleks stadiona že izničil z megalomansko gradnjo in od Plečnikove arhitekture ne bi ostalo nič.

A ne le to. V nedavni predsedniški kampanji so tri televizije imele za potrebno vključiti promocijo ubogega investitorja z njegovim tarnanjem, da še vedno ne more začeti gradnje. In to za uničenje stadiona v letošnjem Plečnikovem letu, ob 60-letnici njegove smrti in 145-letnici rojstva. Nedavno se je s pozivom oglasil, znova populistično všečno, celo premier kot humanist in dobrotnik, da je treba postopek za dovoljenje pospešiti. Da vendarle ne živimo v gluhi lozi vseenosti, popolne brezčutnosti, je bilo ob tem docela neprimernem navijaštvu slišati odzive pameti in morale.

Navedimo ogorčeno pismo Alenke Bizjak po milijonarjevem nastopu na nacionalni televiziji (v Reporterju, 14. 11. 2017) in kritično kolumno dobro obveščenega Andreja Aplenca (v Demokraciji, 14. 12. 2017). Vendar je slovenski bogataš dobil še novo priložnost v dnevniku Delo (velik intervju v Ozadjih, 30. 10. 2017), a so mu v pismih bralcev sobotne priloge sledila utemeljena nova odklonilna mnenja; še posebno načelno in strokovno odklonilno stališče predstavnice Društva arhitektov Ljubljana (Martina Lipnik, 18. 11. prav tam) o »izničenju spomenika v svoji funkciji in originalni Plečnikovi podobi«. Polemiko so »pravočasno« ustavili.

Svoj glas je nadalje znova zastavil prvi raziskovalec Jožeta Plečnika Damjan Prelovšek, prvi tudi med stanovskimi kolegi, ki mu ni vseeno, kaj se počne s Plečnikovo dediščino (znova v Demokraciji, 30. 11. 2017). Odzval se je že prej ter pravočasno in odkrito povedal, da je Pečečnik dobil poceni veliko zemljišče, nikakor ne za revitalizacijo Plečnika, marveč za več tamkaj nekompatibilnih gradenj visoko nad zemljo in globoko pod njo (za približno sedemnajst nadstropij visoko stolpnico, tri večnadstropne poslovne zgradbe in petnadstropno podzemno garažo s 1800 parkirnimi mesti, to bi gradili pet let); opozoril je, da novi lastnik Plečnikov stadion le zlorablja za svoje pridobitniške namene. Prelovšek mu zato še kot generalni direktor Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo ni dovolil vseh posegov v ta kompleks. Resnica res ni prijetna in prepotentnost je prevelika, zato je Pečečnik tožil Prelovška, a neuspešno.

Foto: Bobo - Fondovi bloki in Plečnikov stadion v ozadju

To, kar pogrešamo pri vsej zadevi, je celovitost obravnave. Če rečemo A, recimo tudi B. Točneje povedano v našem primeru, ravno obratno, za B je prvi A. Kdo je prvi odgovoren za kulturno dediščino v Ljubljani? Je to Joc Pečečnik? Ali ni to vendar ena sama povsem jasno določena oseba, župan mesta? Zoran Janković. In kdo je ob njem prvi urbanist? Ali ni to podžupan Jože Koželj? Vprašanje na dlani je, kako lahko ti dve najodgovornejši osebi mesta dopustita uničenje Plečnikovega stadiona. In še, kako lahko brez besede in ukrepanja deset let gledata njegovo namerno uničevanje.

Eden je kot profesor arhitekture profesionalec in dobro ve, kaj to pomeni! Kdo je drug, prav tako vemo. Ni človek kulture, je človek denarja. Še več, je menedžer in lastnik zemljišč na Barju, zato je bil sploh neprimeren kandidat za župana Ljubljane. A kdorkoli bi bil na njegovem mestu, ne glede na izobrazbo, bi moral biti le poštenjak in resničen varuh kulturne dediščine. Ob njem bi se lahko vsak Pečečnik postavil na glavo in ne bi imel nikakršnih možnosti!

Ker županu vse to manjka, je Ljubljana po njegovi zaslugi tudi najlepše mesto grafitov. Vse mesto je bolj ali manj pomazano z njimi. Odgovornemu se sproža in mora sprožati več vprašanj: v izhodišču, zakaj se ta nekultura dopušča in kdo to dopušča; zakaj ne velja prepoved degradacije stoletne stavbne dediščine in kulturnih spomenikov; kdo naj izvaja sankcije proti kršilcem javnega reda; katera estetika in etika sploh podpirata mazanje po tujih zidovih; kdo bo zaščitil nemočne žrtve mazanja po tuji lastnini, kdo jim je dolžan povrniti stroške čiščenja; kdo računa na visoke stroške čiščenja (Nemčija je še s staro valuto za to predvidela štiri milijarde mark) in zagotavlja denar, ker to stane, veliko stane.

Sklenemo lahko, da mazanje po tuji lastnini povzroča mestu veliko materialno in kulturno škodo. Ob vsem tem je župan najlepšega mesta na svetu povsem tiho, kar je najboljša spodbuda za nove in nove organizirane pohode grafitarjev. Njivo izhodišče je posebno opuščena tovarna Rog, ki so si jo nasilno prisvojili in zlasti njeno okolico temeljito pomazali.

Foto: Bobo - Damjan Prelovšek je opozoril, da novi lastnik Plečnikov stadion le zlorablja za svoje pridobitniške namene.

Zakaj je župan tiho? Najprej, ker brez kulturne omike pri tem ne gre, nato ker župan po svojem izpričanem zgledu vodenja podjetja za vodenje mesta uresničuje prestolnico brez duše in srca in še, ker so storilci in njihova sporočila glasniki levice, skrajne uporne levice. Če bi bili glasniki nasprotne demokratične strani, bi morda že organizirali akcije stotih prepovedi.

Vendar bolj kultivirana nasprotna stran ne protestira in ne maže, le poredko se to zgodi. Naj mi bo tu dovoljeno navesti eno samo sporočilo, ki je simbolično in ni dolgo vzdržalo na steni, čeprav bi bilo najbolje, da tudi tega ne bi bilo: Better dead than red. Bolje mrtev kot rdeč. Seveda v rdeči in pomazani Ljubljani.

Tudi za Plečnikov stadion je ob vseh polemikah župan Janković povsem obnemel. Prav tako njegov podžupan. Kot da nista za njegovo usodo najprej odgovorna prav onadva. Kot da se nočeta izpostavljati in hočeta še kvečjemu dajati vtis omikanosti pred tistimi s pozitivnim stališčem do kulturne dediščine, njenega spoštovanja in ohranjanja.

Še več, če vemo za državni odlok iz leta 2009, na katerega opozarja dr. Prelovšek v svojem navedenem zadnjem prispevku, je stadion spomenik državnega pomena. To v uradni podrobnejši utemeljitvi pomeni, da niso dovoljeni nikakršni posegi ne v sam stadion ne v njegovo okolico. Stvari so povsem jasne, tako za vse Pečečnike kot vse Jankoviće in Koželje. Stadion je nedotakljiv!

Tretji akter kot ustanova v tej verigi saboterjev kulturne dediščine je – komaj bi verjeli, Zavod za varstvo kulturne dediščine. Za zlorabo svoje vloge, ker je dal dovoljenje za Pečečnikov pridobitniški načrt na račun kulturne dediščine, bi se moral prav imenovati Zavod za uničevanje kulturne dediščine.

Mogoče je samo dvoje: ali so »odgovorni« tam nastavili svoje poslušne ljudi ali gre za domnevno podkupljenost. Drugi izraz za to je korupcija. In serijo teh ustanov, ki jih Slovenci dobro plačujemo, sklepa Ministrstvo za kulturo, ki tudi podpira Pečečnikov pridobitniški načrt. Podobno bi se tudi ta ustanova morala imenovati Ministrstvo za nekulturo.

Sklep je jasen: vsi štirje navedeni subjekti, na mestni in državni ravni, so padli na izpitu iz morale, to je poštenja, in iz kulture. Plečnika kratko malo niso vredni.

A zadeva s tem še ni končana. Vprašati se moramo po temeljnem vzgibu, ki je omogočil tak docela nesprejemljiv poseg v ljubljanski urbanizem. Za župana Jankovića, ki to sploh ne bi smel biti, je moč slišati, da je mojster desetih odstotkov. In kot že vemo, ne človek kulture, marveč denarja.

Menedžer, skupaj s sinovoma, ki ga nenaključno že več let preiskuje več uradnih nadzornih organov, slovenskih in hrvaških, zaradi suma pranja denarja in utaje plačila davkov. Seveda je treba povedati, da za te odstotke ni nobenih neposrednih dokazov. Pod mizo se ne vidi. A sklepati smemo dvoje: da so dobro poskrbeli, da ne pride nič na dan in da ne smemo biti naivni.

Sprva po vojni je veljalo: bolj ko je kdo imel okrvavljene roke s slovensko krvjo, višje je prišel. Danes velja: več ko je kdo poneveril, pokradel, naropal slovenskemu narodu, bolj ko je bil koruptiven na račun slovenskega naroda, višje je prišel.

Ob vsem tem, kar se še preiskuje in o poslovanju pod mizo z odstotki, kar je korupcija, ki na daleč zaudarja, imamo nedvoumen primer, kot pars pro toto, ki je dokumentiran in zato nesporen. Kot model županovega poslovanja, kar izražamo kot prvo in temeljno domnevo. Afera farmacevtka. Tu ni dvoma o načinu razmišljanja, o korupciji celo s spolno uslugo.

Če ne bi držalo, govorice pač, zakaj bi potem uradno uničili obremenilne dokaze prisluškovanja? To še pomeni, da so nesrečno farmacevtko v izjavo o uničenju obremenilnih dokazov bodisi prisilili ali da so jo podkupili, to bi bila korupcija v nasprotno smer. In da si vsakdo lahko ustvari dokončno mnenje, ves postopek uničenja dokazov s farmacevtko je vodil kar Jankovićev odvetnik.

Rečemo lahko, da delajo, kar hočejo. Črno je, če je treba, belo. Dogodek je bil, če je treba, ga ni več. Vendar uničeni dokazi nič ne spremenijo. Župana le še bolj obremenjujejo. Vemo tudi, da politiki v ZDA zaradi takih manjših deliktov odstopajo, o Jankoviću pa so »naši« novinarji složno poročali zgolj o nekih tehničnih malenkostih, načelno in poglavitno, morala in politika jih nista zanimali.

Predvsem ni bilo nobene obtožbe, kaj šele poziva k odstopu. In zadevo so čim prej mogoče umaknili z dnevnega reda. Predstavljajte si, zgolj in samo teoretično, da bi kaj takega storil Janez Janša. Malone podivjali bi, dan za dnem bi ga polivali z gnojnico in ga poskušali čim prej politično umoriti.

Če govorimo o Plečnikovi enkratni visoki ustvarjalnosti, njegovi brezčasni arhitekturi v Ljubljani, pa tudi na Dunaju in v Pragi, so jo podpirali ali vsaj ne ovirali vsi najvišji odgovorni, najprej župani, tudi v tujini in tudi sam češki predsednik Masaryk kot naročnik. Za njim predsednik in nobelovec Havel, ki je slavil »legendarnega Plečnika«, kot ga je imenoval, potem ko je grad Hradčane preoblikoval iz monarhične prestolnice v nacionalno duhovno središče nove češkoslovaške demokracije.

V Ljubljani je v obdobju Plečnikove dejavne ustvarjalnosti med letoma 1921 in 1955 mojstra podpiralo oziroma ga angažiralo vseh enajst županov. Župan Janković je prvi in edini med vsemi, ki ima svoje razloge za uničevanje Plečnikove dediščine. To je največja zloraba županske funkcije in za župana celo skrajno sramotno in neprofesionalno. Zato bi moral odstopiti. In ne bi bilo več potrebe, da odstopi pozneje še zaradi koruptivne afere farmacevtka, kar bi bila tudi njegova dolžnost.

Za sklep še beseda o načelih kadrovanja. Sprva po vojni je veljalo: bolj ko je kdo imel okrvavljene roke s slovensko krvjo, višje je prišel. Danes velja: več ko je kdo poneveril, pokradel, naropal slovenskemu narodu, bolj ko je bil koruptiven na račun slovenskega naroda, višje je prišel.

Bolj ko je ropal slovenski narod ali to narekoval, večji sloves avtoritete »našega« politika je dobil. Tem bolj, kdor je bil Kučanov človek. Janković je Kučanov izbranec. V posttotalitarni protislovenski Kučanovi guberniji. V Kučanovem imperiju zla. To je še danes njihov socializem – skrb za človeka.

KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA