Na letošnjih državnozborskih volitvah zna nastati zanimiv paradoks: po eno strani, se tudi zaradi odsotnosti radikalnega dela političnega spektra, velike stranke premikajo proti bolj radikalnemu delu političnega prostora, po drugi strani pa vse politične stranke istočasno tudi razumejo, da bo zanje odločilno zajeti kar se da velik del sredine. Toda ali je zajetje sredine v takšnih okoliščinah sploh mogoče?
Nobena skrivnost ni, da sredino lahko razdelimo na levi in desni spekter pri čemer ni neobičajno, da levi in desni sredinski volivci prehajajo med levimi in desnimi strankami, kar smo nazadnje lahko videli na državnozborskih volitvah, ko je SMC zajela precej velik delež desnosredinskih volivcev.
Za boljše razumevanje kaj konstituira levo in kaj desno sredino naj navedem zgolj nekaj tipičnih preferenc, ki sestavljajo vezno tkivo sredine. Prvič, na sredini, ne glede na to ali se pomika proti levi ali desni, velja konsenz, da je bančni kriminal brez politične barve, torej v barvi omrežja in da gre za prostor kjer je mogoče sodelovanje različnih svetovnonazorskih političnih polov.
Levo in desno sredino skupaj lepi tudi vprašanje privatizacije NLB, ki je bližje desnici, kot pa levici s prepričanjem, da je državna NLB zgolj instrument za vzdrževanje različnih omrežij. Skupni imenovalec sredine je tudi odnos do zdravstva, saj ta ne sprejme argumenta, da je korupcija v zdravstvu anomalija ampak verjame, da gre za sistemski problem.
Po tej kratki vzpostavitvi volilnih preferenc sredine se lahko vprašamo na kakšen način bo mogoče zajeti sredinsko volilno telo čez nekaj mesecev? Prvič, glede na zaostreno politično retoriko v javnem prostoru, sredino ni mogoče ujeti brez prilagoditve retorike.
To ne pomeni, da se sredino nagovori populistično, ampak z močnimi argumenti, informacijami in predlogi. In drugič, klasično liberalne agende, ki imajo širok razpon ne primejo več. Iz povedanega sledi, da se morajo politične stranke, ki želijo zajemati na sredini, odločiti za nekaj ključnih in nevralgičnih področij in jih, če sploh želijo biti slišani, zaviti v odločnejšo retoriko.
Kljub temu pa trdim, da izpostavitev ožjega nabora tem in spremenjena retorika ne morata zadoščati. Zakaj? Zaradi tega, ker se je sredina v največji meri izklopila iz javnega prostora in jih posledično ni mogoče nagovoriti iz kabinetov ali preko medijev.
Zajetje sredine pa bo bistveno težje na desnem delu, kot na levem delu sredinskega spektra.
To ni mogoče storiti niti preko družbenih medijev iz enostavnega razloga, ker so ti dobesedno zasvinjani s psihotičnimi in radikalnimi spopadi. Kdor bo hotel na ustrezne tematike ujeti sredino bo moral na teren. Slednje pa je novo, saj se je doslej smatralo, da je mobilizacija sredine najlažja: preko medijev.
Zajetje sredine pa bo bistveno težje na desnem delu, kot na levem delu sredinskega spektra. Volilni trendi jasno kažejo, da je volilna abstinenca na desni sredini bistveno večja od tiste na levi sredini. To je vsekakor povezano z dejstvom, da levica preko svojega mehanizma, posebno preko medijev z lahkoto mobilizira, medtem, ko je desnica nekje daleč stran od bazena v katerem želi zajemati.
Če k temu dodamo, da so po vseh desnih strankah prisotni neprestani frakcijski spopadi, da odsotnost radikalne desnice obe desni parlamentarni stranki poriva stran od desne sredine in da medsebojnim spopadom ni videti konca, čeprav so v smislu volilnih rezultatov kontraproduktivni, potem je jasno, da obstaja velika težava zajetja desne sredine. Povedano drugačne to permanentno psihotično stanje na desnici ni brez vpliva na mobilizacijo desne sredine.
Desne sredine se danes dotika kar precej strank oziroma jo lahko upravičeno vidijo kot svoj potencialni volilni bazen. Zelo malo strank pa je dejansko prav del tega volilnega telesa. V potencialni desno sredinski volilni bazen bi lahko posegel nikoli ustanovljeni Prstan. Zgodba o Prstanu pa za pojasnjevanje, kaj se na desni sredini dejansko dogaja, nikakor ni nepomembna. Prstan je namreč stavil na klasično liberalno podstat, zmešano s političnim pragmatizmom.
Trdim, da desna sredina tega ne kupi več. Ne zaradi debakla Državljanske liste, ampak zaradi prekuca v retoriki, ki enostavno ne daje nobenega prostora ekonomskim in reformističnim debatam. Sredini, ki ji je jasno, da reform ne more biti, dokler sta kriminal in korupcija sistemska pojava, enostavno ni več mogoče ponujati reformističnega programa, saj s tem delujete kot naivni politični jehovci.
Druga nestabilna točka sredine je bila Čuševa iniciativa, katere glavna težava je bila v resnično slabi artikulaciji ciljev, saj so odpirali teme, v katerih ta ekipa sploh ni bila prepoznavna. To pomeni, da so bila njihova mnenja po naravi stvari prezrta (drugi tir) ali pa so se dotikali problematike, ki je bila popolnoma neaktualna in mešanica levega in desnega populizma (nedeljsko delo v trgovinah).
Trenutno je edina stranka, ki je na sredini in ima možnost njenega zajemanja, Dobra država, a s tem pridržkom, da bo retorika Bojana Dobovška, prvega imena te stranke, morala postati močnejša in bolj fokusirana. Glede na Dobovškovo strokovno ozadje se ta stranka lahko kredibilno premakne v polje zahtev po odločnem obračunu z bančnim in gospodarskim kriminalom kot predpogojem za reforme.
Ni rečeno, da v naslednjih mesecih ne bomo priča ustanovitvi novih strank, ki bodo poskušale zajemati na desni sredini. Toda problem vseh teh strank bo identičen: iluzija, da lahko desno sredino zajemajo tako, kot se je počelo doslej, torej z reformističnim nagovarjanjem, brez trše retorike in brez prisotnosti na terenu.
Prav tako bo problem uveljavljenih desnih strank razumeti, da desna sredina ne pride sama od sebe, zgolj če se v programskih usmeritvah zapišejo deregulacija, privatizacija, liberalizacija, zmanjšanje administrativnih ovir in nižji davki.
O novih reformističnih idejah pa se obvešča po socialnih omrežjih in v nekaj redko odmerjenih minutah ali vrsticah v medijih. Ključ do desne sredine je te dni v iskanju pravih tem, uporabi prave retorike in v terenskem delu.