Kolumnisti

(Ne)pravni državni udar: Ahmad je nezakonito prišel iz varne države Hrvaške, torej se naj tja vrne

Deli na:
(Ne)pravni državni udar: Ahmad je nezakonito prišel iz varne države Hrvaške, torej se naj tja vrne

Foto: Primož Lavre - Dr. Damir Črnčec

Miro Cerar je z javnim pozivom in klicem na notranje ministrstvo izvedel in zapečatil pravni državni udar.

Kaj je državni udar? V najbolj prvinski obliki ga razumemo kot puč, s katerim vojska prevzame oblast in odstavi demokratično izvoljene politike. Za uverturo zasede nacionalno televizijo in radio ter sporoči prebivalstvu, da so sedaj na oblasti drugi. Državni udar je torej neustavna, nezakonita in nelegitimna oblika zamenjave oblasti, ki drastično posega v demokratične procese.

Slovenija kot demokratična sodobna družba ne živi več v strahu pred navedeni državnimi udari kot smo jih ali pa jih še lahko spremljamo v afriških, južnoameriških in azijskih državah. V zadnjem času se pri nas vedno bolj intenzivno kažejo konture nečesa, kar bom poimenoval pravni državni udar.

V ustavi piše, da je Slovenija pravna država. Z vseh formalnih vidikov to zanesljivo drži, dejansko pa Slovenija postaja vse bolj država selektivne vladavine prava, nepravna država ali država prava za prvorazredne in prava za drugorazredne. Prvorazrednim sodišče uniči dokaze spolnega razbojništva, kot je bilo v primeru ljubljanskega šerifa, sodišču ne uspe izpeljati številnih kazenskih postopkov zoper isto osebo, skratka, dela vse, da ne naredi nič. In rezultat je na dlani. Sodišča v Sloveniji ohranjajo primat največjih kršiteljev človekovih pravic v Evropi.

Statistika Evropskega sodišča za človekove pravice dokazuje, da je naša država prvak vladavine selektivnega prava. Zakaj je tako? Zato, ker drugi dve veji oblasti to sistematično negujeta in nagrajujeta. Prav noro je, da kršitelji človekovih pravic v slovenskem pravosodju celo dobivajo napredovanja in medalje.

Foto: Bobo - V sostorilstvu pa sta naslednji dan sodelovala še poslanca Škoberne in Kordiš, ki sta Ahmada deportirala kar v naš hram demokracije, državni zbor.

Vladajoča koalicija pod vodstvom ustavnega pravnika je državo selektivne vladavine prava pripeljala do absurda. Iz ideoloških vzgibov ne želi uveljaviti odločbe ustavnega sodišča, ki govori o tem, da mora država vsem otrokom, ki obiskujejo javne programe, zagotoviti enako financiranje. Še več, v pravi totalitarni maniri želijo spremeniti ustavo in tako povoziti odločbo ustavnega sodišča. Vladajoči koaliciji pač ni mar za naše otroke.

So pa dokazali, za koga jim je mar. Za nezakonitega sirskega migranta, ki je popolnoma razkrinkal slovensko »humanitarnost« in našo lastno drugorazrednost. Ilegalni migrant, ki je prišel v Slovenijo iz Hrvaške nezakonito. Pred tem je že poskušal dobiti azil v Avstriji. Dve leti so mu naši nevladniki, ki jih financira naš proračun in Sorosevi agenti, financirale pravne postopke, ki jih je na koncu izgubil.

Vsa slovenska sodišča, z vrhovnim in ustavnim na čelu, so se postavila na stran ministrstva za notranje zadeve, ki očitno še edino razume, da je njihovo prvo poslanstvo varnost lastnih državljanov. Lahko bi rekli končno pozitivni premik v delovanju pravosodja. Dejstvo – Ahmad je nezakonito prišel iz varne države Hrvaške, torej se naj tja vrne. Dve leti je živel na naše stroške, obremenjeval slovenski zdravstveni, socialni in pravosodni sistem. Z nekom, ki je nezakonito vdrl v našo hišo, smo imeli davkoplačevalci najmanj 100.000 evrov stroškov.

In kam naj bi deportirali Ahmada. V Sirijo? Aja, na Hrvaško. V deželo, kamor vsako leto več kot milijon Slovencev odide na dopust, kamor hodi namakat noge tudi večina naših politikov.

Nazadnje, ko so bila vsa pravna sredstva izčrpana, je nastopila politika. Ahmad je postal junak, vzor integracije, z njim naj bi se dokazovala naša humanitarnost. Poslanci vladajočih strank SMC, SD, Desusa in opozicijske Levice so na skupni tiskovni konferenci zahtevali, da vlada, MNZ ne izpelje njegove deportacije, pozor,  pravnomočnega in izvršljivega akta, ki so ga potrdila vsa slovenska sodišča. 

In kam naj bi deportirali Ahmada. V Sirijo? Aja, na Hrvaško. V deželo, kamor vsako leto več kot milijon Slovencev odide na dopust, kamor hodi namakat noge tudi večina naših politikov. Višek humanitarne levičarske logike, vrnitev na Hrvaško, je groza. In potem ti isti kričači odidejo tja na dopust. Ti kričači so namreč molčali, ko smo pred pol leta vrnili na Hrvaško krščansko sirijsko družino z otrokom, rojenim v Sloveniji. Iz načelnih razlogov sem odločitev MNZ podprl, tako kot podpiram vrnitev Ahmada na Hrvaško. Nihče ni in ne bo odšel na vojno območje!

Ko se tragedija vedno bolj spreminja v farso, nastopi še naš glavni junak Miro. Miro, ki je nekoč slovel kot ustavni pravnik, je danes politik in predsednik vlade. S svojim javnim pozivom in klicem na notranje ministrstvo je izvedel in zapečatil pravni državni udar. On se je postavil nad vsa sodišča, odločil in zahteval, da se deportacija Ahmada ne izpelje. S tem je nedvomno prekoračil svoja pooblastila in zlorabil položaj.

V sostorilstvu pa sta naslednji dan sodelovala še poslanca Škoberne in Kordiš, ki sta Ahmada deportirala kar v naš hram demokracije, državni zbor. Kako jima je to uspelo, je zame še neznanka? Kdo jima je pri tem pomagal tudi? Kajti v državni zbor običajni državljani lahko pridemo le, če smo tam varnostno pregledani in ne pomenimo varnostnega tveganja. Parlament namreč varuje slovenska policija, ja, ista policija, ki bi morala deportirati Ahmada iz Slovenije in ne v državni zbor. Upam, da bodo preiskave in postopki, ki bodo sledili odgovorili, na zastavljena vprašanja. Predvsem je nujno, da se po uradni dolžnosti razišče sum storitve kaznivih dejanj in s tem v kali zatre ta (ne)pravni državni udar.

Očitno je vsaj pri delu vlade prevladal razum, ker so povozili junaka Mira in odločili, da vlada ne bo posegala v že sprejete odločitve. Precedenčna sprememba politike do nezakonitih migrantov bi odprla Pandorino skrinjico, spremenila dosedanjo politiko in zanesljivo negativno vplivala na varnostni položaj v Sloveniji. Pokončna drža MNZ in oportunost šefa upokojencev sta naredila svoje. Sedaj upam, da bo prevladal razum in spoštovanje vladavine prava.

Volitve se nezadržno bližajo, nove koalicije z novimi akterji se že pripravljajo, podpiranje (ne)pravnega državnega udara pri veliki večini slovenskih volivcev pa ni zgodba, ki bi prinašala volilne glasove. Prav nasprotno, verjetno imajo prav tisti, ki razmišljajo o tem, da so našemu junaku Miru to podtaknili njegovi levičarski »zavezniki«. Moral bi se zavedati, da je predvolilni čas, čas spopada vseh proti vsem in čas zavezništev po načelu sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. Čas učenja ob delu je zanj že zdavnaj minil.