Še pred nekaj meseci je kazalo, da je Borut Pahor favorit brez resne konkurence na predsedniških volitvah. Najavilo se je nekaj neresnih kandidatov, ki na koncu niso uspeli zbrati niti dovolj podpisov za vložitev kandidature.
Podobno neresna se je sprva zdela kandidatura kamniškega župana Marjana Šarca, ki so ga vodilni mediji začeli takoj propagirati. Svoj nastop na volitvah je naznanil 31. maja, toda že prej kot v treh mesecih je postal glavni izzivalec aktualnega predsednika Boruta Pahorja. Tako je že pred začetkom volilnih opravil veljal za najresnejšega tekmeca sedanjega predsednika v drugem krogu.
Takrat se je še zdelo, da drugega kroga sploh ne bo. Desnica je nastopila ločeno, vsaka stranka s svojo kandidatko, nobena od njih na koncu ni prišla v drugi krog. Še več, vse skupaj niso zbrale toliko glasov kot nekdanji komedijant, ki je najbolj znan po liku gorenjskega kmeta Ivana Serpentinška.
Milan Zver, ki se je za predsednika države pred petimi leti potegoval s podporo SDS in NSI, je prejel več kot 24 odstotkov, Romana Tomc pa manj kot 14 in Ljudmila Novak dobrih sedem odstotkov. Največji uspeh SDS je bil v tem, da je njihova kandidatka premagala kandidatko NSI.
Če prvak SDS Janez Janša tik pred prvim krogom ne bi mobiliziral svojih volivcev z napadom na Pahorja, potem bi slednji najbrž zmagal že v prvem krogu, Tomčeva pa bi Novakovo prehitela z nekoliko manjšo razliko. S tem je prvak SDS delno omogočil scenarij stricev iz Foruma 21, ki ga je tik pred prvim krogom objavila Mladina: voliti Šarca, da Pahor v prvem krogu ne bi premočno zmagal, ali pa Novakovo, da bi ta premagala kandidatko SDS.
Pahorju so tako za zmago v prvem krogu zmanjkali manj kot trije odstotki, njegov tekmec v drugem krogu pa je za njim zaostal za več kot dvajset odstotkov. Poleg Janše mu je zmago v prvem krogu najbrž odškrnil Milan Kučan, ki se je pojavil najprej v Mladini, nato pa še na televizijah in v svojih izjavah ostro napadel Pahorja.
Nikoli mu ni odpustil izjav o stricih iz ozadja in še vedno od njega terja njihovo razkritje, čeprav je sam javno priznal, da je obiskal Pahorja po padcu njegove vlade leta 2011 in zahteval njegov umik ter da je podobno obiskal tudi Alenko Bratušek, tik preden je razpadla njena vlada. Prav tako je znana njegova vloga pri nastajanju stranke Zorana Jankovića pred volitvami leta 2011. Nazadnje je bil avgusta letos viden na borčevski proslavi v družbi Marjana Šarca.
Kučan sicer ni neposredno pozval volivce, naj volijo Šarca, je pa nedvomno dal vedeti, da ne podpira Pahorja. Nekateri levi intelektualci, ki so v sozvočju s Kučanom napadli Pahorja, so tudi javno podprli Šarca, človeka brez sleherne kilometrine v državni politiki kot protiutež sedanjemu predsedniku z dolgoletnimi političnimi izkušnjami.
Seveda ni presenečenje, da Pahorja napadajo ljudje iz Kučanovega kroga, saj jih moti Pahorjeva spravljiva politika in sodelovanje z vsemi političnimi stranmi. Najbolj se jim je zameril z rokovanjem z Janezom Janšo, ko je iz zapora prišel na prvo sejo državnega zbora v sedanji sestavi, zbliževanjem s cerkvijo in opozicijo, pokopavanjem trupel po vojni pobitih ljudi, njegovim trudom, da bi bilo ustavno sodišče čim bolj uravnoteženo.
Čeprav mu iz SDS očitajo neuravnoteženo sestavo, je vendarle ustavne sodnike imenoval tudi po želji opozicije, za SDS najbolj zaželen kandidat Klemen Jaklič je celo postal ustavni sodnik. Kot predsednik je bil veliko bolj povezovalen od svojega predhodnika Danila Türka, katerega si težko predstavljamo na slovesnem pokopu žrtev Hude jame, ki jih je sam imenoval kot drugorazredno temo.
Pahor je bil resda najslabši premier v samostojni Sloveniji, a hkrati najboljši predsednik Slovenije v zgodovini.
Skratka, čeprav je bil Pahor dolgoletni predsednik stranke SD, v predsedniški palači še nikoli ni sedel človek, ki bi bil tako naklonjen desnici, kot je Pahor. Bil je resda najslabši premier v samostojni Sloveniji, a hkrati najboljši predsednik Slovenije v zgodovini.
Zato je res težko razumeti, kako ga po vsem tem, kar je kot predsednik storil, da se tudi desni volivci ne bi počutili neenakopravne in izrinjene iz družbe, zdaj napada prvak opozicije Janez Janša. Najprej je na zelo čuden način pozival k bojkotu volitev, češ da v drugem krogu nimamo izbire, potem je stopnjeval kritiko Pahorja s fantazmo, da je ta skriti favorit »mafije«, torej Milana Kučana, Gregorja Golobiča in Bogdana Biščaka, torej ljudi, ki bi Pahorja najraje utopili v žlici vode.
Še bolj čudno je njegovo ravnanje na družabnih omrežjih (tviter in facebook), kjer napada vsakogar, ki te dni javno podpre Pahorja. Še več, če kdo kritizira Šarca, z njimi načne polemiko o Pahorju. Po eni strani pravi, da bi bil sanjski rezultat »mafijskih arhitektov«, če bi Pahor premagal Šarca s 55 proti 45, saj bi v tem primeru dobili dva zadetka: eden bi ostal predsednik države, drugi pa bi s svojo stranko nastopil kot novi obraz na državnozborskih volitvah prihodnje leto oziroma novi Zares.
Po drugi strani pa pravzaprav podpira Šarca, ko javno napada zgolj Pahorja in kritike njegovega izzivalca Šarca. Na spornost in neprimernost samega Šarca sploh ne opozarja, čeprav se je v občini Kamnik v času njegovega županovanja nabralo dovolj očitkov. O nekaterih smo pisali tudi v Reporterju: o zapletih pri poimenovanju knjižnice, o žaljivem govoru ob postavitvi kapelice žrtvam povojnih pobojev v Kamniški Bistrici, o njegovih nastopih na borčevskih proslavah, o črni deponiji sredi Kamnika in nespoštljivem obnašanju do tam živečih starejših prebivalcev… Vsega tega Janša očitno sploh ni opazil.
Seveda se zastavlja vprašanje, zakaj Janša napada spravljivega Pahorja in ne nespravljivega Šarca, za katerim stoji kamarila stricev iz ozadja in množični mediji pod njihovim vplivom. Ali je Janšev sramotni pakt s Kučanom posledica politične preračunljivosti, po kateri bi se z izvolitvijo za predsednika države Šarca znebil kot tekmeca na državnozborskih volitvah? Ali se res tako zelo boji Šarčevega nastopa na parlamentarnih volitvah? Ga mar ni sposoben premagati?
Tako kot ni bil sposoben premagati Zorana Jankovića in Mira Cerarja (no, slednjega je iz zapora res težko premagal). Ali nas zaradi lastne nesposobnosti, da bi zmagal na volitvah, skuša kaznovati z najslabšimi možnimi predsedniki držav in predsedniki vlad? Da se bomo le tako zavedeli, kako dober premier je bil on sam? Mar je res tako naiven, da misli, da strici ne bodo pred parlamentarnimi volitvami našli drugega novega obraza, če ne bo Šarca, ki se je mimogrede ustvaril v nekaj tednih?
Kdo bi vedel, kaj se mu plete po glavi, prav racionalno njegovo ravnanje pač ni. Posledica zadnjih Janševih napadov na Pahorja je vidna tudi v zadnjih anketah, po katerih se je Šarec zelo približal Pahorju. Sanjski rezultat »mafijskih arhitektov« je že dosegel, morda ga bo celo presegel. Volivci SDS očitno ne bodo šli na volitve, če pa bodo že šli, bodo najbrž podprli Šarca, torej kandidata glavnega Janševega nasprotnika Milana Kučana.
Določen del volivcev SDS bo sledil lastni intuiciji in podprl Pahorja, kot na primer poslanec Vinko Gorenak ali bivši minister SDS Žiga Turk.
Vsekakor pa bo določen del volivcev SDS sledil lastni intuiciji in podprl Pahorja, kot na primer poslanec Vinko Gorenak, eden redkih poslancev SDS, ki si upa razmišljati z lastno glavo in to tudi povedati na glas. Pahorja je tudi podprl bivši minister SDS Žiga Turk, ki prav tako ni pripravljen slepo slediti diktatom svojega strankarskega predsednika.
Verjamem, da je prvaka največje opozicijske stranke zelo težko javno kritizirati, saj sledijo nesramni in brezobzirni napadi njegovih pristašev po družbenih omrežjih, pogosto tudi njega samega. V zadnjem času sem jih pogosto deležen tudi jaz – če že ne napadov, pa napotkov, kako je treba slediti velikim mislim »ljubljenega vodje«. Najbolj sem razočaran, kadar me napadajo donedavni novinarski kolegi, od katerih bi najbolj pričakoval razmišljanje z lastno glavo in ne slepega ponavljanja mantre za svojim političnim voditeljem.
A se ne dam. Živimo v demokratični državi in imamo svobodne volitve. Imamo tudi ustavno pravico do svobode izražanja mnenja, tako v medijih kot v javnem prostoru. Zato si vseh teh pravic, ki smo si jih izborili leta 1990 in 1991, ne pustim vzeti. Nihče mi ne more preprečiti, da ne zapišem naslednjih vrstic: Glas za Boruta Pahorja je glas proti stricem iz ozadja in sramotnemu paktu Kučan-Janša! Pojdite na volitve in glasujte za normalno Slovenijo!