Ne vem, kako je z vami, a sam sem evropsko prvenstvo v košarki videl drugače. Bila je to ena sama neskončna dolga tekma med Goranom Dragićem in Luko Dončićem. Prvi pred reprezentančno upokojitvijo, drugi prihajajoča zvezda evropske in svetovne košarke.
Dončić, še najstnik, star 18 let, ki tega sploh ne more skriti, z željo, da pokaže, da je že danes najboljši, in njegov 13 let starejši kapetan, ki je iz tekme v tekmo dokazoval, kdo je prvo ime ne samo slovenske ekipe, ampak prvenstva. Od 27 najpomembnejših statističnih podatkov v devetih tekmah (strelec, skoki in asistence) sta bila Dragić in Dončić 23-krat najboljša v slovenski ekipi, v medsebojnem dvoboju je ta rezultat 12 proti 11 v korist Dragića.
Ravno ta dvoboj, ki so ga (tudi znotraj ekipe) vsi opazovali z odprtimi usti, je prinesel napadalno košarko (ameriški komentatorji so jo označili za atomsko, podobno hitri igri v NBA), kjer niti ni bilo pomembno, koliko napadov nasprotnika ubraniš, ampak da daš koš več od njega in – zmagaš.
Slovenski dvojni D jih je dal skupaj 332, kar je več kot 40 odstotkov vseh, ki jih je dala slovenska reprezentanca. Glede na pripravljalne tekme, ko Dragič in Dončič nista imela toliko skupne minutaže, kot bi človek pričakoval, lahko verjamemo, da je selektor Igor Kokoškov tako strategijo načrtoval izključno za prvenstvo, ko je Luko Dončića v pravem trenutku izpustil z verige (kot je to naredil Sir Alex Ferguson s Cristianom Ronaldom v Manchester Unitedu) in fant je dobesedno ponorel.
Kaj se je takrat zgodilo v glavi Dragića, lahko samo ugibamo, najbrž pa si je mislil, da ga nek »mlečnozobi smrkavec« zagotovo ne bo prekosil. In je dal vse od sebe, da mu to prepreči. Verjamem, da sta zunaj igrišča velika in iskrena prijatelja, toda na igrišču, kljub temu, da je košarka ekipni šport, zagotovi nista. Zmotno je prepričanje, da sta pomagala drug drugemu. Nista. Še drugim nista.
Slovenija je bila na prvenstvu znotraj ekipe ena najbolj tekmovalnih, da ne napišem sebičnih. Po asistencah je šele na 14. mestu, med polfinalisti je zbrala najmanj asistenc. Kokoškov je s strategijo Abrahama Lincolna (ta je v svoj kabinet imenoval tri med seboj največje tekmece in zmagal v državljanski vojni) zadel v polno. In ko sta v finalu oba omagala (Dončić je obsedel s poškodbo, Dragiću so pošle moči), se je tudi v drugih igralcih (od Prepeliča in Blažiča do Randolpha do Vidmarja) prebudil tekmovalni duh, hoteli so dokazati, da so odlični tudi sami, če so dovolj »sebični«.
Kokoškov je vedel, da ima solidno ekipo, ki lahko z malo sreče poseže po medalji, a stabilna slovenska reprezentanca nikoli ni bila. Tudi zdaj ne. In ko stvari niso stabilne, posamezniki vzamejo stvari v svoje roke, zato ga lahko v ekipi gledajo po strani. Psihologi pravijo, da je tak konflikt v ekipi lahko dobra stvar. Različen pogled na rešitve na igrišču namreč pomaga preprečiti tisto, čemur Američani pravijo »groupthink«, kjer želja po harmoniji in bojazen, da se komu ne bi kdo zameril, uspavajo ekipo in jo vodijo do tveganih odločitev, ki lahko prinese poraz.
Tovrsten konflik (beri: tekmovalnost) znotraj posamezne skupine izboljša učinkovitost, kar sta Dončić in Dragić dokazovala celo prvenstvo, povsem na koncu tudi drugi posamezniki v reprezentanci. Celo verjamem, da je vedno resni Kokoškov, ki se nasmehne redkeje kot robocap, umetno ustvaril tekmovalnost znotraj ekipe, zanalašč dajal veliko minutažo velikih tekmovanj nevajenemu in neizkušenemu Dončiću ter tako podžgal kapetana Dragića.
Zato me od prvih tekem na prvenstvu ni bilo strah, da Slovenija ne bi dobila medalje. Edino, česar sem se v finalu bal, je, da se Luki Dončiču ne bi ponovila zgodba Cristiana Ronalda. Ronaldo, v začetku tisočletja vzajajoča zvezda nogometa, je bil na evropskem prvenstvu leta 2004 (samo) srebrn, potem ko so jih v finalu presenetljivo premagali Grki. Vlogo Dragiča je takrat odigral eden najboljših nogometašev svojega časa – Luis Figo. A ne tako dobro, kot jo je v Carigradu slovenski kapetan.