Kolumnisti

Bomo po Barceloni spet samo jokali?

Deli na:
Bomo po Barceloni spet samo jokali?

Vzorec se ponavlja že od napada bratov Kouachi na uredništvo časnika Charlie Hebdo naprej in je vedno enak.

A ne mislim na krvave ulice Pariza, Londona in Barcelone, ampak na odziv visoke politike in globalnih estradnih zvezdnikov, ki sporočajo običajnim smrtnikom, naj se ne bojijo, naj nastavijo še drugo lice, naj na sovraštvo odgovorijo z ljubeznijo, svečami in rožami.

Seveda, izza njihovih ograjenih in močno zastraženih posesti, kamor bi težko prodrla specialna enota, kaj šele peščica goničev kamel, opasanih z razstrelivom, ki sedejo v avtomobil in zapeljejo v množico, je lahko biti pameten in pogumen.

Naj se ti „kronani svetniki“, polni empatije do zvestih sledilcev Alaha in preroka Mohameda, sami sprehodijo po ulicah in parkih, naj enkrat občutijo, kaj pomeni tisti del strahu za življenje, ko okoli tebe po glasnem poku ali udarcu pločevine začno leteti kosi človeških teles in brizgati kri na vse strani.

Ne, tega ne bodo naredili, saj pravijo, da so tako slavni in znani, da bi jih ljudje prepoznali in jih potem nadlegovali za avtograme ali selfije. Pomislite. Estradniki se bolj bojijo ljudi, ki bi od njih želeli avtogram ali selfi, kot pa teroristov samih. In njihovi privrženci in oboževalci so že tako opranih možganov, da tega sploh ne opazijo; slepo sledijo njihovim čustvenim izlivom in pozivom ter na prizorišču masakrov prepevajo Kumbaya.

In lahko verjamete, da bo po napadu v Barceloni tudi policija z začudenjem ugotovila, da so bili napadalci varnostnim organom znani in da so že storili kazniva dejanja, ampak besedno zvezo morate prav razumeti. V prevodu to pomeni, da so jih varnostni organi aktivno (mogoče zavestno) zanemarjali kot morebitno grožnjo.

Od besed ministrske predsednice Therese May po napadu v Londonu, ko je zahodnim voditeljem dejala, „Dovolj je dovolj,“ ni ostalo prav ničesar. Pronicljiva britanska kolumnistka Ann Coulter je takrat napisala, da se po napadu ne bo prav ničesar spremenilo, da zahod ne bo mignil z mezincem, da bi preprečil naslednji napad, kajti politična korektnost prepoveduje, da bi države naredile vse, kar bi lahko ustavilo terorizem.

Vse pa pomeni, da bi za muslimanske prišleke popolnoma zaprli meje, začeli s takojšnjo in neusmiljeno deportacijo tistih, ki menijo, da se v civiliziranih evropskih prestolnicah lahko obnašajo in počno enako, kot so to počeli na ulicah Kabula, Bejruta ali Tripolija. In da ne bo Evropa popolnoma brezčutna: deportirati jih je treba z ljubeznijo in jim prijazno povedati, da je deportacija v njihovo dobro.

Na enak način, kot nas politika danes z ljubeznijo prepričuje, da so muslimanske imigracije v dobro zahodne civilizacije. Samo da bo tok migracij tokrat obrnjen. Ampak, pravijo politično korektni, večina muslimanov je mirnih in ljubeznivih, so pravi humanisti in mirovniki.

Mogoče res, a zgodovina nas uči, da je bila tudi večina članov nacistične stranke (ali njej podobne komunistične partije) miroljubnih, takih, ki se niso potrudili, da bi preprečili zlo voditeljev.