Kolumnisti

Cerar je s svojo vlado postal instrument banksterjev in starega jedra levice

Deli na:
Cerar je s svojo vlado postal instrument banksterjev in starega jedra levice

Foto: Primož Lavre - Rado Pezdir

NLB se ne proda, ker je Cerar s svojo vlado postal instrument banksterjev in starega jedra levice.

Vlada in ministrstvo za finance sta v zadnjih mesecih na vse načine skušala prestaviti prodajo NLB. To so utemeljevali s klasičnimi argumenti, na katere so nalepili ekonomsko in pravno nesmiselne predloge za odložitev prodaje. Vse to so počeli tako, da so direktno lagali v javnosti o naravi problema.

Narava problema ni ne cena ne pomen banke za ekonomijo, ampak dejstvo, da jim je Evropska komisija omogočila sanacijo z davkoplačevalskim denarjem samo pod pogojem, da se ta denar ob prodaji vrne in z njim poplača saniranje NLB. S čimer se ne povzroči novih stroškov vsem davkoplačevalcem in se normalna konkurenca vrne na bančni trg.

Resnica je torej, da nam vlada ne želi vrniti denarja, namesto tega ga bo zahtevala še več, da se izplačajo obveznice, izdane za sanacijo NLB, ker kupnine enostavno ni. Poleg tega se je javno razkrilo, da so aktivnosti vlade usmerjene v tisto, kar je interes starega jedra levice, vrnitev banke kot denarne črpalke v osrčje njihovega omrežja. Banksterska vlada Mira Cerarja torej laže in krade davkoplačevalski denar za koristi starega omrežja banksterjev.

 Problem NLB, ne samo danes, ampak v katerikoli izvedbi od leta 1968 dalje, ko sta se v Ljubljansko banko združili Splošna gospodarska banka Ljubljana in Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, je dejansko problem finančnih virov tega, čemur danes rečemo staro jedro levice.

Ob nastanku Ljubljanske banke sta njen direktor Niko Kavčič in predsednik Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije Stane Kavčič nastavila temeljni koncept ekonomske politike tako, da je banka prevzela instrumente proračunske politike, in sicer z namenom nastanka gospodarskih jeder slovenske ekonomije. Ta gospodarska jedra so bila podjetja posebnega pomena.

Desetletja kasneje, po prenosu teh posebnih podjetij s privatizacijo v roke omrežja, se je ta politika preimenovala v politiko nacionalnih šampionov, NLB pa je postala predmet nacionalnega interesa. Zakaj tak skok v zgodovino? Zaradi razumevanja današnje politične situacije, ki definira vladno politiko do problema prodaje NLB.

Spomladi 2016 je SDH, takrat še z Markom Jazbecem na čelu, javnosti predstavil mehanizem prodaje NLB v skladu z bruseljskim dogovorom. Tedaj so bile žive špekulacije, da bodo NLB kapitalsko naskočila paradržavna podjetja, ki spadajo v omrežje mlajše generacije, ki jo je v paradržavni sistem naplavila levica.

Kako se je ta poskus končal, dobro vemo, načrt prodaje NLB je bil zaustavljen, Jazbec pa je po koprski revoluciji zapustil SDH. Lani poleti je bila torej dosežena prva zmaga starega jedra levice. Sledila je druga faza, začasna zaustavitev prodaje. Za to so potrebovali vlado.

Cerarju je jasno da je politična moč jedra stare levice taka, da mu lahko kadarkoli odnese vlado oziroma mu na naslednjih volitvah izpeljejo shemo, po kateri ne bo nikoli več videl parlamenta.

Cerar seveda ni imel izbire, kajti njegova vlada ne deluje v interesu javnosti, ampak lastnega političnega preživetja. S tega vidika je staro jedro imelo lažje delo kot v spopadu z mlajšimi konkurenti iz paradržavnih podjetij.

Cerarju je, predvsem po primeru Pahor, jasno da je politična moč jedra stare levice taka, da mu lahko kadarkoli odnese vlado oziroma mu na naslednjih volitvah izpeljejo shemo, po kateri ne bo nikoli več videl parlamenta, do upokojitve pa bo deloval zgolj znotraj štirih sten kabineta, ki ga ima na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Vlada je tako postala instrument starega jedra in se je v njegovem imenu začela pogajati z Brusljem.

Po nekaj iteracijah neuspešnih pogajanj je vlada v Bruselj prišla s predlogom, ki se imenuje sklad skladov. Na tem predlogu pa so seveda prstni odtisi, ki prihajajo iz starih struktur na ministrstvu za finance in neposredno iz ekonomskega zaledja starega jedra levice. Načrt je slab, toda treba ga je razumeti v funkciji pridobivanja časa in ne njegove realizacije.

Zakaj je slab? Predlog, da gre znesek, ki bi bil plačan za zaustavitev prodaje NLB kot kazen v poseben sklad, iz katerega bi se dajalo, in sicer preko SID banke, posebna subvencionirana posojila, ne odpravlja problema, ki ga izpostavlja Evropska komisija, to je suspenz konkurence.

Suspenz konkurence se s tem načrtom zgolj prenaša z NLB na SID, to pa je tudi vse. Povedano neposredno: proračunska sredstva, namenjena za kazen zaradi ne prodaje NLB, bi se prenesla na državno SID in iz teh sredstev bi se dejansko subvencioniralo raznorazne podjetniške projekte, s čimer bi nastala motnja konkurence na trgu.

Staro jedro levice seveda ne more verjeti, da prodaje ne bo, jo pa želijo odložiti. Moja teza je, da ta skupina enostavno še ni zbrala dovolj denarja ali slamnatih kupcev za prodajo. Po drugi strani pa ji ne pomaga dejstvo, da mlajše generacije, ki jo je v paradržavna podjetja naplavila levica, ni premagala in si odprla vrata v glavna paradržavna podjetja, ki bi NLB lahko kupila.

Hkrati tudi drži, da so vse okoliščine na njihovi strani: vlada se v Bruslju v njihovem imenu pogaja za odlog, kazen bomo plačali davkoplačevalci, ravno tako kot smo plačali sanacijo. Vendar pa bi bila vsaj prodaja mreže v Prištini in Skopju, če bi to vodil Bruselj, cenovno ugodna, saj bi stekla po nenormalno nizki ceni (vsaj 75 % knjigovodske vrednosti), in tu bi staro jedro lahko prvič spet vstopilo v NLB po slamnatih lastnikih.

 Zdaj upam, da razumete, kako cinična kalkulacija je mogoča: banke se ne proda, ker je Cerar s svojo vlado postal instrument banksterjev in starega jedra levice. Davkoplačevalcem se javno laže in se ne vrne denarja, ker prodaje ni. Posledično se realizira kazen, ki jo spet plačamo davkoplačevalci.

Ko se po odločitvi Bruslja začne poceni prodajati hčerinska podjetja NLB na Kosovu in v Makedoniji, pa lahko mreža po slamnatih podjetjih opravi nakup najbolj donosnih delov NLB. Sledi konsolidacija mreže in ponovni odkup, tedaj ničvredne NLB, ki se je zaradi odsotnosti garancij za hrvaške varčevalce LB in glavnih tvorcev dobička z Balkana vsak normalen investitor izogne. In »tastari« so spet nazaj, bančni šah – mat.