T. i. Dežmanova komisija se je z razkritjem Hude Jame znašla na zenitu ugleda. Nikomur ni moglo priti resno na misel, da bi jo zamenjal, bila pa je oblastno blokirana, denarja za ambiciozno zastavljeno delo ni bilo. Do spremembe po nekaj letih je prišlo, ko sta njena člana, zgodovinar Mitja Ferenc in kriminalist Pavel Jamnik, s poslanci NSI, ki so na svojo stran pridobili tudi vladajočo SMC, pripravila zakon o prikritih grobiščih in pokopu žrtev. Zakon in komisija sta kmalu – še zlasti po vnovičnem imenovanju večine starih članov komisije in objavi odločitve o pokopu žrtev Hude Jame v Mariboru – postala tarča dela opozicijske politike in civilne družbe, ki se ima za varuha pravic zamolčanih žrtev komunističnega nasilja.
Med poznavalci in poročevalci tematike medvojnih in povojnih pobojev vse ostrejša polemika glede dela komisije vzbuja presenečenje in nelagodje. Kako je mogoče, da so si ljudje, ki naj bi jim vendarle šlo za isto stvar, tako žolčno skočili v lase? Zazdaj lahko postavimo tezo, da je tudi komisija in njeno delo kolateralna tarča preurejanja desne politične poloble. Njeno pospešeno delo je načelo mnoga vprašanja, ki bi zahtevala veliko normalnega dialoga. Dokler zmeda na politični desnici nekako ne izzveni in se odnosi ne postavijo na partnerske temelje (najbrž z novimi voditelji), bo pogovor bistveno otežen.
Ob tem ravsanju se zdi pravo olajšanje, ko lahko zvečer v miru (seveda se ne smeš približati tviterju) prebereš nekaj deset strani izvrstne slovenske kriminalke Martina Breclja Anatomija političnega zločina. Srhljivo, kako je partija, ki je po avtorju »pregazila osvobodilno gibanje«, po teroristično obračunala s Tajno krščanskosocialno organizacijo na Primorskem (kar ni uspelo fašistom), prav zato, ker se je bližala Osvobodilni fronti. Glede pripadnikov t. i. katoliške sredine je Joža Vilfan, takrat podpredsednik POOF za Primorsko, zapisal, da jih »moramo napasti z vso vehemenco … razgnati vso skupino oziroma, če se nam posreči, jo spremeniti v svoje nasprotje, v skupino OF«. Osvobodilno gibanje mora ostati, je pisal sekretar partije Boris Kidrič Vilfanu, »v zanesljivih in nekolebljevih rokah«, zato je treba »čistiti sredinske elemente«.
Kaj bo, nas nehote spreleti, ostalo po čiščenju notranjih sovražnikov dobrih sedem desetletij pozneje?