Prvega novembra se spominjamo mrtvih. Zanimivo je, da je ta krščanski praznik, imenovan vsi sveti, veljal tudi v času komunističnega režima, le da smo ga častili kot dan mrtvih. Ampak, spet zanimivo, od vse Jugoslavije je bil del prost dan le v Sloveniji.
Tako se je zdelo, da imamo Slovenci do mrtvih poseben, spoštljiv odnos. Ampak čaščeni so bili le pravi mrtvi, torej tisti, ki so bili »naši«, ne pa tudi drugi, ki so bili »nenaši«, če se izrazimo nežno. In tako se, razen potihoma, ni častilo spomina vseh tistih Slovencev, ki so med vojno in po njej padli, spet recimo nežno, na nepravi oziroma nezmagoviti strani.
In zato vsi, ki so bili pomorjeni v kraških breznih, v Rogu, Teharjih ali v kakšnem rudniškem rovu niso bili »upravičeni« do dostojnega lastnega groba. Šele z osamosvojitvijo so tisti, ki jim ni bilo vseeno, kje je zasutih okrog 15.000 »napačnih« Slovencev, začeli raziskovati, kje so ta morišča. Našli so jih kar okrog 600. Nato so si 25 let prizadevali, da bi kosti, kolikor jih je ostalo od pomorjenih, prenesli v skupno grobnico ali v zasebne grobove.
A glej, »pravični« osvoboditelji in njihovi komunistični potomci so na vse mogoče načine ovirali prekopavanje. Zato še zdaj večina takrat pomorjenih nima pravice do lastnega groba. In s tem tudi ne do spomina. Rdeči Slovenci pravijo, da ni treba prekopavati kosti, ampak da moramo biti usmerjeni v naprej. To podkrepijo z znanim izrekom, da »smo jih pobili še premalo!«.
A kako to, da zmagoviti revolucionarji in njihov podmladek nočejo vedeti o pomorjenih, čeprav nas vseskozi poučujejo, da je šlo za okupatorjeve kolaborante in sploh za sovražnike delovnega ljudstva. Po logiki bi pač morali biti ponosni, da so jih pobili toliko in da naši ljudje, ki so živeli v prelestnem komunizmu, ko je »bilo vse bolje«, vedo, kje in koliko so jih pravični komunisti justificirali, kot tem umorom pravijo oni, s čimer hočejo tem pomorom dati pravno podlago.
Zakaj se torej teh pomorov sramujejo oziroma o njih nočejo nič vedeti? A če se jih sramujejo, potem jih najbrž peče vest. A če jih peče vest, to pomeni, da niso pravi komunisti, da to tudi nikdar niso bili, ker je vest krščanska vrednota, nikakor ne komunistična. V kompartiji ni vesti. Je le ubogljivost CK, generalnemu sekretarju in tajni policiji.
Od pravih komunistov bi človek pričakoval, da bi pobijanje sovražnikov njihove zmagovite revolucije bilo posebej slavljeno in tudi nagrajeno. No, člani zveze borcev imajo zajetne pokojnine, ampak vsi komunisti le niso pobijali ljudi po raznih moriščih. Zato bi morali tiste, ki so pobijali sovražnike revolucije, ki jo še vedno slavimo, posebej nagraditi. Recimo tako, da bi naša vlada vsakemu eksekutorju, ki bi dokazal, da je pobijal sovrage, dala mesečno nagrado tisoč evrov. Potem bi se zagotovo našlo na kupe eksekutorjev ali njihovih potomcev, če niso več živi. Kakšnih 200 milijonov evrov teh nagrad vsako leto bi za našo vlado ne bil hud problem. Bi si pač omislili kakšen davek, recimo za družinske člane pobitih sovražnikov.
Zoprno bi bilo le to, da bi najbrž prišlo do hudih sporov med morilci oz. njihovimi potomci, kajti poslej bi si vsi naši borci prizadevali dokazati, da so prav oni najbolj vneto pobijali. Denar je pač denar. Slovenci zanj storijo vse, komunisti še več!