Posledice se vse bolj nasilno čutijo v sami Turčiji; ne le z dvema milijonoma beguncev, temveč tudi z državljansko vojno s Kurdi, v kateri turška vojska uničuje cele vasi, pa s terorizmom, popolnim kolapsom turizma in seveda z vse manj tujih in državnih naložb. Najbolj nevarna pa je rastoča klima političnih čistk, političnega terorja in strahu v očitni diktaturi pod krinko demokracije. Turčija je postala super nevarna in nepredvidljiva država. Nesposobno slovensko zunanje ministrstvo pa bo spet pošiljalo nekakšna letala za evakuacije in opozarjalo nespametne slovenske turiste, seveda šele po dogodkih!
Predsednik Erdogan si z dekreti in veliko večino v parlamentu, pozaprl je tretjino kurdskih in drugih opozicijskih poslancev, njegova tajna policija pa grozi družinam preostale že tako do kosti prestrašene opozicije, utrjuje predsedniško oblast z velikimi polnomočji in legalizacijo izrednega stanja po izrednem stanju. Spodleteli puč preostalega kemalističnega dela vojske, ki ga je Erdogan pripisal gulenistom, da bi se lahko znebil obeh zadnjih sil hkrati (tako kemalistov kot gulenistov), ter Kurdov, je izkoristil za dokončno čistko v policiji, vojski, upravi, sodstvu, šolstvu, medijih. Ne le da je odpustil 100.000 ljudi, pozaprl kakšnih 30.000, spustil kriminalce, da bi dobil prostor v zaporih, zaprl številne ustanove, med njimi ukinil kar okrog sto medijev. Pozaprl je tudi 118 novinarjev!
V Turčiji je bilo zadnji dve desetletji več skupin moči, ki so nekako sobivale in je bilo videti, da demokracija napreduje: socialdemokratski in liberalni kemalisti CHP (Republikanska ljudska stranka) s podporo vojske, potem gulenisti, pa Erdoganova AKP (Stranka prava in razvoja) ter Kurdi. Kemalisti so sledilci Atatürkove privrženosti sekularnosti, torej ločenosti vere od države, prozahodnih vrednot, industrializacije, močne vojske kot garanta sekularnosti, kar pa je pripeljalo do petih državnih udarov in uničevanja levice. Preprosto so idejno in gospodarsko zaspali ali pa so preveč liberalni za večinsko verno in konservativno podeželje, ki se z industrializacijo seli tudi v mesta in ostaja v mestih podobno misleče. Kemalisti so na zadnjih volitvah dobili četrtino glasov, 134 poslancev od 550. Erdoganova vladavina pa je počasi zamenjevala kemalistom privrženi vrh vojske, uprave, šolstva s svojimi ljudmi.
Gulenisti oziroma klerik Fethullah Gulen je bil dolgo zaveznik Erdogana; drug drugega sta potrebovala v boju proti kemalistom. Gulen je naredil to napako, da ni imel močne politične stranke, širil se je le v zasebno šolstvo, kjer si je po kemalističnem šolskem modelu ustvarjal kadre za bodoče vodstvo države, ter medije – od tod toliko po udaru zaprtih šol, šolnikov, medijev, novinarjev. Kurdi pa so v Turčiji petina prebivalstva, ki si želijo pravico do jezika in avtonomijo; trenutno so državljani drugega reda. Biti v Turčiji Kurd je po desetletjih državne propagande v medijih in šolah nekaj protidržavnega, slabega, nevarnega!
Erdogan je z nekaj dobrimi gospodarskimi rezultati nekakšnega turškega New Deala z gradnjo naselij, mostov, železnic, cest, upravnih zgradb, industrializacijo na oblasti že skoraj štirinajsto leto, vendar je za megalomanske dosežke zelo zadolžil državo. Turčijo je popeljal v vojno, in to dodatno nespametno na vseh frontah. Najprej posredno z Izraelom in Rusijo ter vsaj besedno tudi z Nemčijo, s katerimi pa se je potem prisilno pomiril, da bi se lahko bolj aktivno vključil v vojno na notranjepolitičnem prizorišču: torej s kemalisti, Gulenom in Kurdi. Kasneje se bo še naravnost lotil CHP in preostalih civilnih gibanj. Hkrati se je še bolj intenzivno vključil v vojni, ki ju je v veliki meri z Natom in Savdsko Arabijo izumljal in soustvarjal; torej v Siriji in Iraku, s fokusom predvsem na zlomu tamkajšnjih Kurdov, zdaj pa začasen preobrat k Rusiji, da se obe vojni čim prej končata in se lahko posveti utrjevanju diktature v Turčiji. Njegove agende so vsaj štiri: politična, gospodarska in medijska diktatura njegove družine in politične stranke, islamizacija (bolj radikalno vahabitska v navezi s Savdsko Arabijo in iz sanj o Otomanskem imperiju, kjer je bil sultan tudi kalif Meke in Medine, torej poglavar islama), turkizacija oziroma popolna nacionalna homogenizacija Turčije z nevtralizacijo Kurdov v Turčiji in pri sosedih ter Arabcev okrog Adane na jugu Turčije, kar ni prej uspelo kemalistom. Kot zadnje pa vsaj geostrateško in politično restavrirati Otomanski imperij, ker je pač ozemeljsko danes to nemogoče.
Mnoga dogajanja v Turčiji in Nemčiji je najbrž treba danes gledati skupno; kaže, da je med Turki in Nemci že od časov Prusije in nemškega cesarstva, prve svetovne vojne, kemalistov in nenazadnje Hitlerjeve Nemčije, pa turških migracij v Nemčijo, nemškega množičnega turizma in gospodarske ekspanzije v Turčiji, pa prej nemške orientalske romantike v arheoloških izkopavanjih in pri romantičnih pesnikih od Goetheja, Schillerja vse do Rilkeja, čutiti te povezave in nekakšno medsebojno občudovanje ter določene karakterne in nacionalne podobnosti; tudi zdaj v novodobnih sanjah po izgubljenih imperijih. Erdogan se spretno poslužuje vseh orientalskih trikov, zvitosti, nasilnosti z opozicijo, mediji, vojsko, nasprotniki, Kurdi, Natom, Rusijo, Izraelom, EU, turško skupnostjo in turškimi mošejami v Nemčiji, kako si utrditi oblast, kako odstraniti vso opozicijo, kako nevtralizirati mednarodne kritike. V mnogem ga lahko primerjamo z Nemčijo med letoma 1929 in 1939. Kot tipičen majhen človek, ki je postal diktator in živi sanje turškega sultana ter se paranoično in psihopatsko na koncu obrne proti vsem, bo najbrž končal, kot taki diktatorji zmeraj končajo, v atentatu, uporu, zaporu, še prej pa bo za nekaj desetletij in pokolenj uničil svojo državo! Kako bo končal Erdoganov osebni prijatelj gospod Pahor?