GJtPNFnW4AAxeMl Svet24.si

Hud potres prizadel okolico Vidma; tla so se ...

433132554_2134136413613298_5685619191041566114_n Svet24.si

Policija prekinila iskanje male Danke v Banjskem ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

ronaldo 33 Ekipa24.si

Joj, kaj je naredil Ronaldu! To je predrznež, ki ...

Tako bo potekal sončni mrk, ki je marsikoga prestrašil do kosti Odkrito.si

8. april, 2024 - Mrk, ki prinaša katastrofo?!

peter prevc Ekipa24.si

Največji hit! Pojavil se je posnetek enega od ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Kolumnisti

Jože Biščak o zakonu minimalne diferenciacije v politiki

Deli na:
Jože Biščak o zakonu minimalne diferenciacije v politiki

Poznate Harolda Hotellinga? Ne? Pa bi ga morali. To je tisti pronicljivi ekonomist, ki je pred skoraj sto leti na primeru dveh prodajalcev sladoleda na dolgi plaži pokazal, da zakon minimalne diferenciacije ne velja samo v ekonomiji, ampak tudi v politiki. Takole. Prodajalca si plažo razdelita na dva dela. Na začetku se postavita vsak na svoj konec (maksimalna diferenciacija, ki bi morala biti logičen rezultat tekmovanja na trgu), a se kasneje eden od njiju pomakne bolj proti sredini. To pomeni, da je še vedno najbližje kupcem na svoji polovici plaže, s približevanjem sredini pa lahko privabi katerega od kupcev z druge polovice. Ko to vidi drug sladoledar, se začne pomikati proti sredini. Rezultat je uravnoteženje; lepega dne se znajdeta drug ob drugem na sredini plaže (minimalna diferenciacija).

Povsem enako je v (slovenski) politiki. Da bi pritegnili čim več simpatizerjev, se vse politične stranke pomikajo proti sredini. Tam nastane gneča, volivci sploh ne ločijo več, kdo je kdo. Rezultat je apatija, ki se kaže v nizki volilni udeležbi, češ, saj so vsi isti, njihovi programi nastajajo malodane v zaporedju pritiskanja računalniških tipk Ctrl-A, Ctrl-C in Ctrl-P. Zanimivo je, da se je paradoksa identičnih strankarskih politik najprej zavedela levica in začela politiko »novih obrazov«: od Zorana Jankovića prek Alenke Bratušek do Mira Cerarja. A vsebina je ostala enaka.

Resnici na ljubo obstaja med strankami različnost, a samo pri vprašanju preteklosti, pri čemer je diferenciacija maksimalna. Strankarska stališča so jasna, diametralno nasprotna druga drugi. In ljudje se lažje opredelijo. Žal je ta diferenciacija, rekli bi konkurenca, samo ideološka, kar zadeva izobraževanje, socialo, zdravstvo, subvencije, kulturo, finance in podobno, je minimalna. Samo spomnimo se lanskega glasovanja o spremembah zakona o minimalni plači, takrat ni bilo junaka, ki bi glasoval proti temu škodljivemu sindikalnem predlogu. Si predstavljate, da bi katera izmed političnih strank v svoj program zapisala, da bo ukinila vse države subvencije, ker so preprosto škodljive? Ne, programi vseh strank so v načelu enaki. Imajo primesi etatizma, saj se nobena noče odreči državnemu monopolu odločanja o vsem, kar zadeva življenje državljanov. To je politični model mirovanja, vse stranke ponujajo iste rešitve (to ni značilno samo za Slovenijo), paradoks sodobne politike (čeprav je politično razmerje izraz ljudske volje, je zaradi gneče v sredini to zanikanje demokracije) in zanesljiva pot v propad.